Page 88 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 88
Od performativa do govornih dejanj
videz protislovno branje« paralelno z možnostjo dvojne reference pri fe-
nomenih transparentnosti in netransparentnosti, vezanih na glagole pro-
pozicionalne naravnanosti (kar je pravzaprav le predilokucijski naziv za
ilokucijskost). Poglejmo si naslednje primere:
(10) V Stojkovem spominu ima mož brez brkov brke.
(11) Stojko misli, da ima mož brez brkov brke.
(12) Stojko si želi, da bi imel mož brez brkov brke.
Vse navedene primere lahko beremo neprotislovno (na primer (11)):
Frumen (mož, o katerem je govor) nima (več) brkov, Stojko pa misli, da
ima brke, in (navidez) protislovno (Stojko misli, da Frumen ima in nima
brkov).5
Pojasnimo malce to »navidezno protislovnost«.
Frumen, realno, materialno bitje, ima svojega ustreznik a, ki je njego-
va reprezentacija, to je reprezentacija njega samega, bodisi na Stojkovi foto-
grafiji bodisi v Stojkovem spominu, v njegovih mislih itn. Opraviti imamo
torej z nekakšnim veznikom »svet duh«,6 in z uporabo principa identi-
fikacije dobimo dva možna opisa:
1. opis sprožilca a (»resničnega Frumna«), identificira tarčo b (Fru-
mna fotografije, spominov, misli …) − v tem primeru ima brke b in ne a;
2. neposreden oz. neposredovan opis b, ki identificira b − v tem prime-
ru se zdi, da b brke ima in jih nima.
Poskušajmo si primer skicirati:
shema VI
5 Fauconnier posebej poudarja, da je »možnost dveh ‘interpretacij‘ /…/ le posledica obdelave dis-
kurza in ni vezana na nikakršno dvoumnost jezikovne forme« (Espaces Mentaux, 46−47).
6 Naj na tem mestu poudarimo, da spiritualistične metafore uporabljamo izključno zato, da bi
se izognili psihiatričnim.
videz protislovno branje« paralelno z možnostjo dvojne reference pri fe-
nomenih transparentnosti in netransparentnosti, vezanih na glagole pro-
pozicionalne naravnanosti (kar je pravzaprav le predilokucijski naziv za
ilokucijskost). Poglejmo si naslednje primere:
(10) V Stojkovem spominu ima mož brez brkov brke.
(11) Stojko misli, da ima mož brez brkov brke.
(12) Stojko si želi, da bi imel mož brez brkov brke.
Vse navedene primere lahko beremo neprotislovno (na primer (11)):
Frumen (mož, o katerem je govor) nima (več) brkov, Stojko pa misli, da
ima brke, in (navidez) protislovno (Stojko misli, da Frumen ima in nima
brkov).5
Pojasnimo malce to »navidezno protislovnost«.
Frumen, realno, materialno bitje, ima svojega ustreznik a, ki je njego-
va reprezentacija, to je reprezentacija njega samega, bodisi na Stojkovi foto-
grafiji bodisi v Stojkovem spominu, v njegovih mislih itn. Opraviti imamo
torej z nekakšnim veznikom »svet duh«,6 in z uporabo principa identi-
fikacije dobimo dva možna opisa:
1. opis sprožilca a (»resničnega Frumna«), identificira tarčo b (Fru-
mna fotografije, spominov, misli …) − v tem primeru ima brke b in ne a;
2. neposreden oz. neposredovan opis b, ki identificira b − v tem prime-
ru se zdi, da b brke ima in jih nima.
Poskušajmo si primer skicirati:
shema VI
5 Fauconnier posebej poudarja, da je »možnost dveh ‘interpretacij‘ /…/ le posledica obdelave dis-
kurza in ni vezana na nikakršno dvoumnost jezikovne forme« (Espaces Mentaux, 46−47).
6 Naj na tem mestu poudarimo, da spiritualistične metafore uporabljamo izključno zato, da bi
se izognili psihiatričnim.
