Page 92 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 92
Od performativa do govornih dejanj
drugačne lastnosti kot v M in v N sploh ni Tone! Prav s tem problemom se
bomo v nadaljevanju največ ukvarjali.
Če naj se še za trenutek vrnemo k značilnostim oz. opredelitvam men-
talnih prostorov:
– Uvajalce (U) bomo imenovali izraze, ki vzpostavljajo nove mentalne
prostore. Kot smo že videli, vlogo uvajalcev ponavadi igrajo adverbi in ad-
verbialne skupine (»Na Stojkovi fotografiji …«), skupine »subjekt−predi-
kat« (»Stojko misli …«), pa tudi logični vezniki.
– Uvajalci uvajajo propozicije, ki ponavadi vzpostavljajo odnose med
elementi mentalnih prostorov.8
Uvajalec, ki uvaja neki mentalni prostor M’, ta prostor vedno uvaja
znotraj nekega prostora M, ki ga Fauconnier imenuje sorodni prostor, ali pa
znotraj R, ki predstavlja »realnost« govorca. To vsebovanost nakazuje bo-
disi sintakt ična vpetost uvajalca (za) M’ v M, kot v primeru
(19) Janez misli, da ima Frumen na Stojkovi sliki brke.
VUM UM’
prostor M prostor M’
bodisi lahko nanjo sklepamo pragmatično, izhajajoč iz konteksta:
8 Kako pa posamezne elemente v mentalne prostore sploh uvedemo?
V francoščini, jeziku, v katerem je teorija mentalnih prostorov nastala, je ta problem formalno
lažje rešljiv kot v slovenščini. Vzemimo stavek: »Dans le dessin de Luc, une sorcière chevauche une
licorne.« (Na Lukovi sliki (neka) čarovnica jezdi (nekega) samoroga.)
Adverbialna skupina »dans le dessin de Luc« vpeljuje prostor M, nominalna skupina »une
sorcière« pa v M vpeljuje element w, z lastnostjo sorcière, tako da (velja) sorcière (w). Nominal-
na skupina »une licorne« v M vpeljuje nov element v, z lastnostjo licorne, tako da (velja) licorne
(v), glagolska oblika pa nakazuje, da je med obema elementoma vzpostavljen neki odnos, tako
da (velja): chevauche (w, v).
Fauconnier ob tem vpelje dve pravili, zadevajoči nedoločni in določni člen.
Nedoločni člen un:
Nominalna skupina (NS) un N (pri čemer je N obče ime, S pa lastnost, ki jo N denotira) v neki
prostor vpeljuje nov element w, tako da v tem prostoru velja N(w).
Določni člen le (la, les, …)
Nominalna skupina le N opozarja na neki element a, že vpeljan v prostor M, tako da v tem prosto-
ru velja N(a).
Nedoločni členi naj bi v mentalne prostore torej vpeljevali nove elemente, določni pa opozarjali
na že vpeljane, vendar sta pravili v slovenščini neuporabni. Opraviti imamo pač s t. i. naravnimi
jeziki, vsi naravni jeziki pa ne premorejo razkošja določnih in nedoločnih členov. V slovenščini
bi si sicer morda lahko pomagali z nek(a), kot zamenjavo za nedoločni člen, in »čisto« nomi-
nalno skupino (brez predhajajočega nedoločnega zaimka), kot zamenjavo za določni člen, ven-
dar je takšen dispozitiv vse preveč negotov, da bi mu lahko podelili in priznali občo veljavnost.
drugačne lastnosti kot v M in v N sploh ni Tone! Prav s tem problemom se
bomo v nadaljevanju največ ukvarjali.
Če naj se še za trenutek vrnemo k značilnostim oz. opredelitvam men-
talnih prostorov:
– Uvajalce (U) bomo imenovali izraze, ki vzpostavljajo nove mentalne
prostore. Kot smo že videli, vlogo uvajalcev ponavadi igrajo adverbi in ad-
verbialne skupine (»Na Stojkovi fotografiji …«), skupine »subjekt−predi-
kat« (»Stojko misli …«), pa tudi logični vezniki.
– Uvajalci uvajajo propozicije, ki ponavadi vzpostavljajo odnose med
elementi mentalnih prostorov.8
Uvajalec, ki uvaja neki mentalni prostor M’, ta prostor vedno uvaja
znotraj nekega prostora M, ki ga Fauconnier imenuje sorodni prostor, ali pa
znotraj R, ki predstavlja »realnost« govorca. To vsebovanost nakazuje bo-
disi sintakt ična vpetost uvajalca (za) M’ v M, kot v primeru
(19) Janez misli, da ima Frumen na Stojkovi sliki brke.
VUM UM’
prostor M prostor M’
bodisi lahko nanjo sklepamo pragmatično, izhajajoč iz konteksta:
8 Kako pa posamezne elemente v mentalne prostore sploh uvedemo?
V francoščini, jeziku, v katerem je teorija mentalnih prostorov nastala, je ta problem formalno
lažje rešljiv kot v slovenščini. Vzemimo stavek: »Dans le dessin de Luc, une sorcière chevauche une
licorne.« (Na Lukovi sliki (neka) čarovnica jezdi (nekega) samoroga.)
Adverbialna skupina »dans le dessin de Luc« vpeljuje prostor M, nominalna skupina »une
sorcière« pa v M vpeljuje element w, z lastnostjo sorcière, tako da (velja) sorcière (w). Nominal-
na skupina »une licorne« v M vpeljuje nov element v, z lastnostjo licorne, tako da (velja) licorne
(v), glagolska oblika pa nakazuje, da je med obema elementoma vzpostavljen neki odnos, tako
da (velja): chevauche (w, v).
Fauconnier ob tem vpelje dve pravili, zadevajoči nedoločni in določni člen.
Nedoločni člen un:
Nominalna skupina (NS) un N (pri čemer je N obče ime, S pa lastnost, ki jo N denotira) v neki
prostor vpeljuje nov element w, tako da v tem prostoru velja N(w).
Določni člen le (la, les, …)
Nominalna skupina le N opozarja na neki element a, že vpeljan v prostor M, tako da v tem prosto-
ru velja N(a).
Nedoločni členi naj bi v mentalne prostore torej vpeljevali nove elemente, določni pa opozarjali
na že vpeljane, vendar sta pravili v slovenščini neuporabni. Opraviti imamo pač s t. i. naravnimi
jeziki, vsi naravni jeziki pa ne premorejo razkošja določnih in nedoločnih členov. V slovenščini
bi si sicer morda lahko pomagali z nek(a), kot zamenjavo za nedoločni člen, in »čisto« nomi-
nalno skupino (brez predhajajočega nedoločnega zaimka), kot zamenjavo za določni člen, ven-
dar je takšen dispozitiv vse preveč negotov, da bi mu lahko podelili in priznali občo veljavnost.
