Page 94 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 94
Od performativa do govornih dejanj
(22) 1. V tem filmu je Clint Eastwood izdajalec.
UM
2. Toda on misli, da je junak.
UM’
Na izbiro imamo dve možni in (obe) verjetni interpret aciji (22):
1) M je sorodni prostor (za) M’. V tem primeru oseba v filmu (ki jo
igra Clint Eastwood) misli, da ni izdajalec, temveč junak.
2) R je sorodni prostor (za) M’. V tem primeru je Clint Eastwood kot
igralec tisti, ki misli, da je v konkretni vlogi junak in ne izdajalec.
Omenili smo že,10 da je prostor M, z veznikom F lahko pragmatično
povezan s prostorom M’, in da ima element a v M, lahko ustreznika a’ v
M’, tako da velja a’ = F(a). a je sprožilec in a’ tarča, ki jo v skladu s Pravi-
lom identifikacije identificira neka nominalna skupina NS.
Seveda pa takšna eksplicitna vpeljava ni nujna. Namesto eksplicitne
vpeljave tarče v M’, se sistem vpeljave (novih) elementov lahko zadovo-
lji s svobodno aplikacijo Pravila identifikacije na sprožilne elemente v M’,
ob implicitnem navodilu: če naj apliciramo pravilo identifikacije moramo
predpostaviti, da obstaja tarča za njegovo aplikacijo. Ali natančneje, v obli-
ki pravila:
(23) Princip identifikacije med prostori
Če sta prostora M in M’ povezana zveznikom F, in nominalna skupina
NS vpeljuje ali opozarja na neki element x v M, potem velja:
– če ima x v M’ ustreznika x’ (x’ = F(x)), lahko NS identificira x’;
– če x nima ugotovljenega ustreznika v M’, lahko NS vzpostavi in iden-
tificira v M’ nov element x, tako da x’ = F(x).
Ta princip identifikacije med prostori pride najbolj do izraza pri dveh
interpretativno in referencialno verjetno najpomembnejših dispozitivih:
1) specifično/nespecifično
2) transparentno/netransparentno.
Ad 1) Vzemimo stavek:
(24) Janez Pavel II. upa, da bo nekdanji boksar posvojil nesrečne otroke.
10 Glej interpretacijo primerov 10−12.
(22) 1. V tem filmu je Clint Eastwood izdajalec.
UM
2. Toda on misli, da je junak.
UM’
Na izbiro imamo dve možni in (obe) verjetni interpret aciji (22):
1) M je sorodni prostor (za) M’. V tem primeru oseba v filmu (ki jo
igra Clint Eastwood) misli, da ni izdajalec, temveč junak.
2) R je sorodni prostor (za) M’. V tem primeru je Clint Eastwood kot
igralec tisti, ki misli, da je v konkretni vlogi junak in ne izdajalec.
Omenili smo že,10 da je prostor M, z veznikom F lahko pragmatično
povezan s prostorom M’, in da ima element a v M, lahko ustreznika a’ v
M’, tako da velja a’ = F(a). a je sprožilec in a’ tarča, ki jo v skladu s Pravi-
lom identifikacije identificira neka nominalna skupina NS.
Seveda pa takšna eksplicitna vpeljava ni nujna. Namesto eksplicitne
vpeljave tarče v M’, se sistem vpeljave (novih) elementov lahko zadovo-
lji s svobodno aplikacijo Pravila identifikacije na sprožilne elemente v M’,
ob implicitnem navodilu: če naj apliciramo pravilo identifikacije moramo
predpostaviti, da obstaja tarča za njegovo aplikacijo. Ali natančneje, v obli-
ki pravila:
(23) Princip identifikacije med prostori
Če sta prostora M in M’ povezana zveznikom F, in nominalna skupina
NS vpeljuje ali opozarja na neki element x v M, potem velja:
– če ima x v M’ ustreznika x’ (x’ = F(x)), lahko NS identificira x’;
– če x nima ugotovljenega ustreznika v M’, lahko NS vzpostavi in iden-
tificira v M’ nov element x, tako da x’ = F(x).
Ta princip identifikacije med prostori pride najbolj do izraza pri dveh
interpretativno in referencialno verjetno najpomembnejših dispozitivih:
1) specifično/nespecifično
2) transparentno/netransparentno.
Ad 1) Vzemimo stavek:
(24) Janez Pavel II. upa, da bo nekdanji boksar posvojil nesrečne otroke.
10 Glej interpretacijo primerov 10−12.
