Page 89 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 89
Zagatnost performativnosti 87
Ad 1) »Mož brez brkov« je lastnost sprožilca a, ki pripada »realnosti«
govorca, ne pa tudi (nujno) Stojkovim verovanjem, zato ima njegov ustre-
znik b (v Stojkovih mislih) lahko povsem drugačne, celo nasprotne lastno-
sti in lahko nanj referira s povsem drugimi, tudi nasprotnimi definitnimi
deskripcijami (na primer »mož z brki«);
Ad 2) Če pa opis b neposredno identificira b, ki ima v Stojkovih mislih
lahko povsem drugačne lastnosti kot ustreznik a v »realnosti« govorca
(lahko pa je tudi povsem brez ustreznika v R), in ker so nam Stojkova vero-
vanja in prepričanja dana le preko ovinka govorčeve »realnosti«, v kateri ve-
lja, da je (Stojkov) b pravzaprav le reprezentacija (govorčevega) a, je videz
protislovnosti tako rekoč nujen.
Posebej velja poudariti, da vezniki ne povezujejo dveh objektov, ki sta
del »realnega«, »materialnega« sveta; nekako »spontano« se zdi, da v
slednjega spadajo le sprožilci, tarče pa da so tiste, ki so stvar misli, prepri-
čanj, želja in hotenj. Brez težav pa si lahko zamislimo tudi naslednjo situa-
cijo; znajdemo se v ateljeju nekega slikarja, na stojalu vidimo portret dekli-
ce z rjavimi očmi, slikar pa nam reče:
(13) Deklica z rjavimi očmi ima v resnici modre oči.
V tem primeru ne gremo od »realnosti« k sliki − kot na primer v pri-
merih 10–12 −, temveč od slike k realnosti: sprožilec je slika oz. upodobi-
tev na sliki, tarča pa »realnost« oz. delček »realnosti«, namreč »resnič-
na« deklica. Smer veznika je obrnjena: namesto z odnosom »svet sli-
ka«, imamo opraviti z odnosom »slika svet«, smer pa − kot v številnih
drugih primerih − določa adverbialna skupina (»Na Stojkovi fotografiji
…«, »v resnici«).
Mentalni prostori kot aktualizacija vesolj
verovanj
Do zdaj smo za reprezentacijam nasprotne pole uporabljali termine
»realnost«, »realni/resnični objekt« (čeprav smo jih skušali omiliti z na-
vednicami), toda že interpretacija primerov 10−12 nam je pokazala, da
tudi na teh polih pravzaprav ne gre za nič drugega in za nič več kot za go-
vorčeve predstave, »mentalne« reprezentacije o svetu. V primerih 10−12
se govorec prav lahko moti o naravi entitet, »realnih« entitet, o katerih
govori, kot se lahko moti tudi o Stojkovih prepričanjih in verovanjih, lah-
ko pa ima o njih (o »realnih« entitetah) na voljo drugačne (bolj obširne
ali bolj skope) podatke kot Stojko, tako da je uporaba glagola »motiti se«
povsem neustrezna: gre pač za dve različni vesolji verovanj.
Ad 1) »Mož brez brkov« je lastnost sprožilca a, ki pripada »realnosti«
govorca, ne pa tudi (nujno) Stojkovim verovanjem, zato ima njegov ustre-
znik b (v Stojkovih mislih) lahko povsem drugačne, celo nasprotne lastno-
sti in lahko nanj referira s povsem drugimi, tudi nasprotnimi definitnimi
deskripcijami (na primer »mož z brki«);
Ad 2) Če pa opis b neposredno identificira b, ki ima v Stojkovih mislih
lahko povsem drugačne lastnosti kot ustreznik a v »realnosti« govorca
(lahko pa je tudi povsem brez ustreznika v R), in ker so nam Stojkova vero-
vanja in prepričanja dana le preko ovinka govorčeve »realnosti«, v kateri ve-
lja, da je (Stojkov) b pravzaprav le reprezentacija (govorčevega) a, je videz
protislovnosti tako rekoč nujen.
Posebej velja poudariti, da vezniki ne povezujejo dveh objektov, ki sta
del »realnega«, »materialnega« sveta; nekako »spontano« se zdi, da v
slednjega spadajo le sprožilci, tarče pa da so tiste, ki so stvar misli, prepri-
čanj, želja in hotenj. Brez težav pa si lahko zamislimo tudi naslednjo situa-
cijo; znajdemo se v ateljeju nekega slikarja, na stojalu vidimo portret dekli-
ce z rjavimi očmi, slikar pa nam reče:
(13) Deklica z rjavimi očmi ima v resnici modre oči.
V tem primeru ne gremo od »realnosti« k sliki − kot na primer v pri-
merih 10–12 −, temveč od slike k realnosti: sprožilec je slika oz. upodobi-
tev na sliki, tarča pa »realnost« oz. delček »realnosti«, namreč »resnič-
na« deklica. Smer veznika je obrnjena: namesto z odnosom »svet sli-
ka«, imamo opraviti z odnosom »slika svet«, smer pa − kot v številnih
drugih primerih − določa adverbialna skupina (»Na Stojkovi fotografiji
…«, »v resnici«).
Mentalni prostori kot aktualizacija vesolj
verovanj
Do zdaj smo za reprezentacijam nasprotne pole uporabljali termine
»realnost«, »realni/resnični objekt« (čeprav smo jih skušali omiliti z na-
vednicami), toda že interpretacija primerov 10−12 nam je pokazala, da
tudi na teh polih pravzaprav ne gre za nič drugega in za nič več kot za go-
vorčeve predstave, »mentalne« reprezentacije o svetu. V primerih 10−12
se govorec prav lahko moti o naravi entitet, »realnih« entitet, o katerih
govori, kot se lahko moti tudi o Stojkovih prepričanjih in verovanjih, lah-
ko pa ima o njih (o »realnih« entitetah) na voljo drugačne (bolj obširne
ali bolj skope) podatke kot Stojko, tako da je uporaba glagola »motiti se«
povsem neustrezna: gre pač za dve različni vesolji verovanj.
