Page 84 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 84
Od performativa do govornih dejanj
Nekaj dni kasneje zvemo, da je bil za Urškin umor obtožen Metod Tro-
bec.1 Če glede na brutalnost umora in glede na Trobčevo nenavadno ve-
denje na procesu zdaj rečemo (1), smo sicer opredelili oz. opisali Urški-
nega morilca − individua, ki je Urško razrezal na kose −, obenem pa
smo pokazali tudi na točno določenega človeka, na Metoda Trobca. Iz-
javo (1) bi namreč zdaj lahko parafrazir ali z
(2) Metod Trobec je nor,
česar v primeru atributivne rabe definitne deskripcije ne moremo storiti.
Vemo, da je po Russellu izjava, katere referent umanjk a, neresnič-
na, po Strawsonu, njegovem kritiku, pa niti resnična niti neresnična.
Vendar pa, pravi Donnellan, kritik obeh, to velja le za atributivno, ni-
kakor pa ne za referencialno rabo. Težava oz. pomanjkljivost obeh ome
njenih teorij je v tem, da Russell ignorira referencialno rabo definitnih
deskripcij, Strawson pa med atributivno in referencialno rabo ne loči.
Predpostavimo, pravi Donnellan, da se nam zdi, da v daljavi vidimo
človeka, ki se sprehaja, in (se) vprašamo:
(3) Je mož s sprehajalno palico profesor zgodovine?
V tem primeru bi morali ločiti med štirimi možnostmi, pravi Donnel-
lan:
»(a) Mož s sprehajalno palico obstaja; v tem primeru smo referirali na osebo
in o njej zastavili vprašanje, na katerega lahko vprašani, če ima informacijo,
odgovori. (b) Mož ne nosi sprehajalne palice, temveč dežnik. Še vedno smo
na nekoga referirali in zastavili vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti,
čeprav lahko nagovorjeni, v primeru, če vidi, da gre za dežnik in ne za spreha-
jalno palico, popravi naš očitno napačni vtis. (c) Ne gre za človeka, temveč za
skalo, ki je videti kot človek; mislimo, da smo tudi v tem primeru na nekaj re-
ferirali − na stvar, ki je skala, mi pa smo jo zamenjali za človeka. Toda v tem pri-
meru ni jasno, če lahko naše vprašanje prejme pravilen odgovor. To pa ne zato,
ker bi nam ne uspelo referirati, temveč zato, ker glede na pravo naravo tistega,
na kar smo referirali, naše vprašanje ni ustrezno … (č) Končno je tu primer, ko
na mestu, na katerem bi moral biti mož s sprehajalno palico, ni ničesar; in mor-
da imamo tu opraviti s pravim spodletom referiranja, čeprav smo deskripcijo
rabili v referencialne namene.«2
1 Dejstvo, da je Metod Trobec pekel, in ne rezal, je za našo analizo nepomembno.
2 K. Donnellan, Reference and Definite Descriptions, v: Philos ophical Review 75, 1966, 295−296.
Nekaj dni kasneje zvemo, da je bil za Urškin umor obtožen Metod Tro-
bec.1 Če glede na brutalnost umora in glede na Trobčevo nenavadno ve-
denje na procesu zdaj rečemo (1), smo sicer opredelili oz. opisali Urški-
nega morilca − individua, ki je Urško razrezal na kose −, obenem pa
smo pokazali tudi na točno določenega človeka, na Metoda Trobca. Iz-
javo (1) bi namreč zdaj lahko parafrazir ali z
(2) Metod Trobec je nor,
česar v primeru atributivne rabe definitne deskripcije ne moremo storiti.
Vemo, da je po Russellu izjava, katere referent umanjk a, neresnič-
na, po Strawsonu, njegovem kritiku, pa niti resnična niti neresnična.
Vendar pa, pravi Donnellan, kritik obeh, to velja le za atributivno, ni-
kakor pa ne za referencialno rabo. Težava oz. pomanjkljivost obeh ome
njenih teorij je v tem, da Russell ignorira referencialno rabo definitnih
deskripcij, Strawson pa med atributivno in referencialno rabo ne loči.
Predpostavimo, pravi Donnellan, da se nam zdi, da v daljavi vidimo
človeka, ki se sprehaja, in (se) vprašamo:
(3) Je mož s sprehajalno palico profesor zgodovine?
V tem primeru bi morali ločiti med štirimi možnostmi, pravi Donnel-
lan:
»(a) Mož s sprehajalno palico obstaja; v tem primeru smo referirali na osebo
in o njej zastavili vprašanje, na katerega lahko vprašani, če ima informacijo,
odgovori. (b) Mož ne nosi sprehajalne palice, temveč dežnik. Še vedno smo
na nekoga referirali in zastavili vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti,
čeprav lahko nagovorjeni, v primeru, če vidi, da gre za dežnik in ne za spreha-
jalno palico, popravi naš očitno napačni vtis. (c) Ne gre za človeka, temveč za
skalo, ki je videti kot človek; mislimo, da smo tudi v tem primeru na nekaj re-
ferirali − na stvar, ki je skala, mi pa smo jo zamenjali za človeka. Toda v tem pri-
meru ni jasno, če lahko naše vprašanje prejme pravilen odgovor. To pa ne zato,
ker bi nam ne uspelo referirati, temveč zato, ker glede na pravo naravo tistega,
na kar smo referirali, naše vprašanje ni ustrezno … (č) Končno je tu primer, ko
na mestu, na katerem bi moral biti mož s sprehajalno palico, ni ničesar; in mor-
da imamo tu opraviti s pravim spodletom referiranja, čeprav smo deskripcijo
rabili v referencialne namene.«2
1 Dejstvo, da je Metod Trobec pekel, in ne rezal, je za našo analizo nepomembno.
2 K. Donnellan, Reference and Definite Descriptions, v: Philos ophical Review 75, 1966, 295−296.
