Page 83 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 83
mentalnih 81
prostorov do
performativnega
prefiksa
Omenili smo že, da definitne deskripcije lahko rabimo na dva nači-
na: atributivno in referencialno. Govorec upor ablja definitno de-
skripcijo atributivno, ko nekaj oz. nek oga opredeljuje kot »takega in take-
ga«, referencialno pa takrat, ko z njo izbere ali omogoča svojim sogovorni-
kom, da izberejo, identificirajo neko konkretno osebo ali stvar, in o njej ne-
kaj povedo ali zatrde.
V atributivni rabi je torej uporaba definitne deskripcije bistvena − go-
vorec je želel neko entiteto opredeliti prav kot »tako in tako« −, v referen-
cialni pa tako rekoč akcident alna, le eno od možnih sredstev oziroma oro-
dij, s katerim lahko pokažemo na neki drobec realnosti in ga (tako) zame-
jimo.
Problem definitnih deskripcij
Za ilustracijo si oglejmo naslednji stavek:
(1) Urškin morilec je nor.
Denimo, da najdemo Urškino truplo strahotno iznakaženo in zgrože-
ni nad surovostjo zločina dahnemo (1). V tem primeru smo definitno de-
skripcijo rabili atributivno: ne vemo (še), kdo je zagrešil zločin − morda nas
to tudi ne zanima −, dejanje, ki je pripeljalo do prizora, ki se nam daje v gle-
danje, pač ocenimo kot dejanje, ki je lahko le dejanje neuravnovešene ose-
be (kar koli že ta sintagma klinično pomeni).
prostorov do
performativnega
prefiksa
Omenili smo že, da definitne deskripcije lahko rabimo na dva nači-
na: atributivno in referencialno. Govorec upor ablja definitno de-
skripcijo atributivno, ko nekaj oz. nek oga opredeljuje kot »takega in take-
ga«, referencialno pa takrat, ko z njo izbere ali omogoča svojim sogovorni-
kom, da izberejo, identificirajo neko konkretno osebo ali stvar, in o njej ne-
kaj povedo ali zatrde.
V atributivni rabi je torej uporaba definitne deskripcije bistvena − go-
vorec je želel neko entiteto opredeliti prav kot »tako in tako« −, v referen-
cialni pa tako rekoč akcident alna, le eno od možnih sredstev oziroma oro-
dij, s katerim lahko pokažemo na neki drobec realnosti in ga (tako) zame-
jimo.
Problem definitnih deskripcij
Za ilustracijo si oglejmo naslednji stavek:
(1) Urškin morilec je nor.
Denimo, da najdemo Urškino truplo strahotno iznakaženo in zgrože-
ni nad surovostjo zločina dahnemo (1). V tem primeru smo definitno de-
skripcijo rabili atributivno: ne vemo (še), kdo je zagrešil zločin − morda nas
to tudi ne zanima −, dejanje, ki je pripeljalo do prizora, ki se nam daje v gle-
danje, pač ocenimo kot dejanje, ki je lahko le dejanje neuravnovešene ose-
be (kar koli že ta sintagma klinično pomeni).
