Page 76 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 76
Od performativa do govornih dejanj
pri čemer črte nad horizontalno ločnico predstavljajo različne potencial-
ne svetove, svet tistega, kar je (◊p = »p je mogoče«), je umeščen kar najbli-
že nad horizontalno ločnico, pod njo pa so razvrščeni protidejstveni sveto-
vi. Vertikalna ločnica ločuje resnično (ki se vpisuje na levo stran) in nere-
snično (ki se vpisuje na desno stran), kar z drugimi besedami pomeni, da
so možni svetovi monološki in da iz vrednosti p na levi (resničnostni) strani,
lahko izračunamo njeno vrednost na desni (neresničnostni) strani.
Rekli smo, da če p predpostavlja q, q pa je neresničen v vseh možnih sve-
tovih, potem bo p v nekem vesolju verovanj nedoločljiv, ker je nerazumljiv
ali nesmiseln, na primer:
(18) Flegmonalni karies zdravimo z antibiotiki.
Ta propozicija bo v nekaterih vesoljih verovanj (v tistih, ki ne poznajo
pomena samostalnika »karies« in pridevnika »flegmonalni«) nedoločlji-
va zato, ker je nerazumljiva, v nekaterih drugih vesoljih verovanj (v tistih,
ki jim je pomen samostalnika »karies« in prilastka »flegmonalni« še pre-
dobro znan), pa bo nedoločljiva zato, ker je nesmiselna, ker predpostavlja,
da je karies lahko flegmonalen, kar je neresnično v vseh možnih svetovih.11
3. Neka propozicija p pa je lahko v nekem vesolju verovanj nedoločljiva
tudi zato, ker je nezdružljiva. Nezdružljiva s čim?
Denimo, da v nekem vesolju verovanj vg (vesolje govorca) velja p (Sta-
novnik se veliko ukvarja s svojim vrtom), kar predpostavlja q (Stanovnik ima
vrt). Denimo nadalje, da se v pogovoru izkaže, da q (v svetu tistega, kar (re-
snično) je) ni resničen (Saj Stanovnik nima vrta!), ali pa da je v resničnost
11 To je verjetno tudi priložnost, da poudarimo, da gre prav Kripkeju (Naming and Necessity, Ox-
ford 1980) zasluga za vpeljavo distinkcije med nujnimi aposteriornimi in kontingetnimi apri-
ornimi sodbami, distinkcije, ki je naravnost revolucionarna, saj je tako rekoč locus communis
tradicionalne filozofije, da so apriorne sodbe lahko le nujne, in aposteriorne le kontingentne.
Vzemimo na primer trditev: Toplota je tisto, kar v nas povzroča tak in tak občutek. Opraviti ima-
mo z imenom (»toplota«), ki je po Kripkeju rigiden designator, kar pomeni. da označuje isti
predmet oz. isti pojav v vseh možnih svetovih, in z definitno deskripcij (»tisto, kar v nas pov-
zroča tak in tak občutek«), ki je (v tem primeru) nerigiden oz. akcidentalen designator in ki le
fiksira referenco. Da toplota v nas (tj. v ljudeh) povzroča »tak in tak občutek«, je popolnoma
naključno dejstvo, v nekem drugem (možnem) svetu bi bil naš živčni sistem lahko zgrajen po-
polnoma drugače, na primer tako, da bi kot toploto občutili zvočno valovanje. Prav tako kontin-
gentno je tudi to, da ta planet sploh naseljujejo ljudje. A priori torej ne moremo vedeti, kakšen fi-
zikalen pojav je pojav, ki v nas povzroča »tak in tak občutek«. Ko pa smo enkrat odkrili, da je
toplota molekularno gibanje, smo odkrili identifikacijo, ki nam daje bistveno lastnost tega poja-
va. Odkrili smo pojav, ki bo v vseh možnih svetovih molekularno gibanje, ki ne more biti nič dru-
gega kot molekularno gibanje, kajti, kakor pravi Kripke, »to je tisto, kar ta pojav je.« Opravi-
ti imamo torej z lastnostjo, ki je aposteriorna, a nujna, in s tem resnična v vseh možnih svetovih.
pri čemer črte nad horizontalno ločnico predstavljajo različne potencial-
ne svetove, svet tistega, kar je (◊p = »p je mogoče«), je umeščen kar najbli-
že nad horizontalno ločnico, pod njo pa so razvrščeni protidejstveni sveto-
vi. Vertikalna ločnica ločuje resnično (ki se vpisuje na levo stran) in nere-
snično (ki se vpisuje na desno stran), kar z drugimi besedami pomeni, da
so možni svetovi monološki in da iz vrednosti p na levi (resničnostni) strani,
lahko izračunamo njeno vrednost na desni (neresničnostni) strani.
Rekli smo, da če p predpostavlja q, q pa je neresničen v vseh možnih sve-
tovih, potem bo p v nekem vesolju verovanj nedoločljiv, ker je nerazumljiv
ali nesmiseln, na primer:
(18) Flegmonalni karies zdravimo z antibiotiki.
Ta propozicija bo v nekaterih vesoljih verovanj (v tistih, ki ne poznajo
pomena samostalnika »karies« in pridevnika »flegmonalni«) nedoločlji-
va zato, ker je nerazumljiva, v nekaterih drugih vesoljih verovanj (v tistih,
ki jim je pomen samostalnika »karies« in prilastka »flegmonalni« še pre-
dobro znan), pa bo nedoločljiva zato, ker je nesmiselna, ker predpostavlja,
da je karies lahko flegmonalen, kar je neresnično v vseh možnih svetovih.11
3. Neka propozicija p pa je lahko v nekem vesolju verovanj nedoločljiva
tudi zato, ker je nezdružljiva. Nezdružljiva s čim?
Denimo, da v nekem vesolju verovanj vg (vesolje govorca) velja p (Sta-
novnik se veliko ukvarja s svojim vrtom), kar predpostavlja q (Stanovnik ima
vrt). Denimo nadalje, da se v pogovoru izkaže, da q (v svetu tistega, kar (re-
snično) je) ni resničen (Saj Stanovnik nima vrta!), ali pa da je v resničnost
11 To je verjetno tudi priložnost, da poudarimo, da gre prav Kripkeju (Naming and Necessity, Ox-
ford 1980) zasluga za vpeljavo distinkcije med nujnimi aposteriornimi in kontingetnimi apri-
ornimi sodbami, distinkcije, ki je naravnost revolucionarna, saj je tako rekoč locus communis
tradicionalne filozofije, da so apriorne sodbe lahko le nujne, in aposteriorne le kontingentne.
Vzemimo na primer trditev: Toplota je tisto, kar v nas povzroča tak in tak občutek. Opraviti ima-
mo z imenom (»toplota«), ki je po Kripkeju rigiden designator, kar pomeni. da označuje isti
predmet oz. isti pojav v vseh možnih svetovih, in z definitno deskripcij (»tisto, kar v nas pov-
zroča tak in tak občutek«), ki je (v tem primeru) nerigiden oz. akcidentalen designator in ki le
fiksira referenco. Da toplota v nas (tj. v ljudeh) povzroča »tak in tak občutek«, je popolnoma
naključno dejstvo, v nekem drugem (možnem) svetu bi bil naš živčni sistem lahko zgrajen po-
polnoma drugače, na primer tako, da bi kot toploto občutili zvočno valovanje. Prav tako kontin-
gentno je tudi to, da ta planet sploh naseljujejo ljudje. A priori torej ne moremo vedeti, kakšen fi-
zikalen pojav je pojav, ki v nas povzroča »tak in tak občutek«. Ko pa smo enkrat odkrili, da je
toplota molekularno gibanje, smo odkrili identifikacijo, ki nam daje bistveno lastnost tega poja-
va. Odkrili smo pojav, ki bo v vseh možnih svetovih molekularno gibanje, ki ne more biti nič dru-
gega kot molekularno gibanje, kajti, kakor pravi Kripke, »to je tisto, kar ta pojav je.« Opravi-
ti imamo torej z lastnostjo, ki je aposteriorna, a nujna, in s tem resnična v vseh možnih svetovih.
