Page 77 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 77
Zagatnost performativnosti 75
q izražen le dvom (Ali Stanovnik sploh ima vrt?). V tem primeru postane p
nedoločljiv zato, ker je nezdružljiv s predpostavko, da Stanovnik nima vrta.
Definicijo vesolj verovanj bi torej lahko dopolnili takole:
1. Če govorec neki propoziciji lahko pripiše resničnostno (ali neresničnost-
no) vrednost, potem ta propozicija pripada njegovemu vesolju verovanj in je
v njem določljiva.
In:
2. Vesolje verovanj nekega govorca bomo v danem trenutku govora ime-
novali uporabo vseh propozicij, določljivih v okviru celote resničnostnih vre-
dnosti.
Ko Martin govori o »celoti resničnostnih vrednosti«, pri tem ne mi-
sli le na 0 (neresnično) in 1 (resnično), temveč tudi na vse vmesne vredno-
sti (od 0 do 1). Znotraj vesolj verovanj ni nobena propozicija absolutno re-
snična ali absolutno neresnična, stopnja resničnosti neke propozicije v da-
nem vesolju verovanj je odvisna od pogojev resničnosti za dano vesolje, torej
predvsem od stopnje vednosti v danem trenutku.
V skladu s tem tudi meja med določljivostjo in nedoločljivostjo ni ne-
prehodna: neka propozicija je v nekem danem vesolju verovanj lahko (le)
delno določljiva, pač odvisno od tega, v kolikšni meri je v dano vesolje ve-
rovanj umestljiva, torej razumljiva in analizabilna. Trditev:
(19) Difenpiralin je antihistaminik
je v nekem vesolju verovanj lahko le delno določljiva, pač toliko, kolikor go-
vorec ve (ali po analogiji morda predpostavlja), da je difenpiralin zdravilo,
antihistaminiki skupina zdravil, ne ve pa, na primer, kakšna skupina zdra-
vil so antihistaminiki in kako deluje difenpiralin.
To pa odpira že drug problem, problem konsistentnosti vesolj verovanj,
namreč: ali se govorec zaveda vseh (logičnih) posledic dane propozicije in
ali je celota teh (logičnih) posledic neprotislovna? Povsem mogoče je na-
mreč, da nekdo, ki sprejema p, ne bo nikoli pomislil na to, da bi iz p izpeljal
q (četudi je njegova (logična) posledica), bo pa q priznal, če ga bo na to kdo
opozoril; in pogovor pogosto sestoji prav iz tega, da sogovorca opozorimo
na posledice tistega, kar je bil rekel.
Povsem neplavzibilno je torej predpostaviti, da govorec vedno pozna
(ali jih celo »izračuna«) vse (logične) posledice dane propozicije in da je
celota teh (logičnih) posledic neprotislovna: tudi zato, ker se naša vednost,
naša verovanja in prepričanja v času neprestano spreminjajo.
q izražen le dvom (Ali Stanovnik sploh ima vrt?). V tem primeru postane p
nedoločljiv zato, ker je nezdružljiv s predpostavko, da Stanovnik nima vrta.
Definicijo vesolj verovanj bi torej lahko dopolnili takole:
1. Če govorec neki propoziciji lahko pripiše resničnostno (ali neresničnost-
no) vrednost, potem ta propozicija pripada njegovemu vesolju verovanj in je
v njem določljiva.
In:
2. Vesolje verovanj nekega govorca bomo v danem trenutku govora ime-
novali uporabo vseh propozicij, določljivih v okviru celote resničnostnih vre-
dnosti.
Ko Martin govori o »celoti resničnostnih vrednosti«, pri tem ne mi-
sli le na 0 (neresnično) in 1 (resnično), temveč tudi na vse vmesne vredno-
sti (od 0 do 1). Znotraj vesolj verovanj ni nobena propozicija absolutno re-
snična ali absolutno neresnična, stopnja resničnosti neke propozicije v da-
nem vesolju verovanj je odvisna od pogojev resničnosti za dano vesolje, torej
predvsem od stopnje vednosti v danem trenutku.
V skladu s tem tudi meja med določljivostjo in nedoločljivostjo ni ne-
prehodna: neka propozicija je v nekem danem vesolju verovanj lahko (le)
delno določljiva, pač odvisno od tega, v kolikšni meri je v dano vesolje ve-
rovanj umestljiva, torej razumljiva in analizabilna. Trditev:
(19) Difenpiralin je antihistaminik
je v nekem vesolju verovanj lahko le delno določljiva, pač toliko, kolikor go-
vorec ve (ali po analogiji morda predpostavlja), da je difenpiralin zdravilo,
antihistaminiki skupina zdravil, ne ve pa, na primer, kakšna skupina zdra-
vil so antihistaminiki in kako deluje difenpiralin.
To pa odpira že drug problem, problem konsistentnosti vesolj verovanj,
namreč: ali se govorec zaveda vseh (logičnih) posledic dane propozicije in
ali je celota teh (logičnih) posledic neprotislovna? Povsem mogoče je na-
mreč, da nekdo, ki sprejema p, ne bo nikoli pomislil na to, da bi iz p izpeljal
q (četudi je njegova (logična) posledica), bo pa q priznal, če ga bo na to kdo
opozoril; in pogovor pogosto sestoji prav iz tega, da sogovorca opozorimo
na posledice tistega, kar je bil rekel.
Povsem neplavzibilno je torej predpostaviti, da govorec vedno pozna
(ali jih celo »izračuna«) vse (logične) posledice dane propozicije in da je
celota teh (logičnih) posledic neprotislovna: tudi zato, ker se naša vednost,
naša verovanja in prepričanja v času neprestano spreminjajo.
