Page 81 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 81
Zagatnost performativnosti 79
(24) Janez Stanovnik je nesposoben,
temveč sem izjavil le, da jaz mislim, da je tako, izjavo sem torej omejil le
nase. Ali lahko potemtakem Mislim, da … res opustimo, ne da bi bila vse-
bina propozicije okrnjena? Brez dvoma, toda v našem primeru gre za izja-
vo, in ne več za propozicijo. Ko pravim: Mislim, da p, ne trdim, da p, temveč
le, da jaz mislim, da p. Mislim potemtakem bistveno modificira izjavno vre-
dnost propozicije, ki jo vpeljuje.14 Občutno namreč omeji polje veljavnosti
propozicije, vsebovane v izjavi: Mislim, da … , kar z drugimi besedami po-
meni, da onkraj črte, ki sem jo povlekel z Mislim, da …, nisem (več) odgo-
voren za veljavnost prepozicije, vsebovane oz. zajete v moji izjavi.
Če rečem (24), svojo izjavo izpostavljam strinjanju in nestrinjanju dru-
gih oz. pretresu njenih resničnostnih pogojev. Če pa, nasprotno, rečem
(23), sem s tem razmejil področja in nase vzel, kar pač lahko oz. moram
vzeti nase, česar ne morem ne vzeti nase, namreč svoje lastno vesolje vero-
vanj. Z Mislim, da … se spremeni in zamenja tabela resničnostnih vredno-
sti, postane inkoherentna, celo relativno aplikabilna (»resnica« se giblje
nekje med 0 in 1).
Prav na tej hipotezi, na hipotezi, da določeni jezikovni izrazi − v našem
primeru kombinacija subjekt-predikat − kažejo na avtonomna vesolja vero-
vanj, v katerih pogoji resničnosti niso nujno identični s pogoji resničnosti v
t. i. »materialnem svetu«, prav na tej hipotezi temelji teorija »mentalnih
prostorov« Gillesa Fauconniera,15 nekakšen mikromodel za analizo vesolj
verovanj, ki se je bomo lotili preko ovinka reference.
14 Na tem mestu bi bilo treba razjasniti neko terminološko zmedo, na katero zelo lepo opo-
zori Hare (Practical Inferences). Propozicija ni ekvivalentna s trditvijo, kot bi bilo mogoče
sklepati iz zgornjega besedila, propozicija je abstraktna struktura, ki ni izjavljiva! Takoj ko
jo izjavimo, že ni več propozicija, temveč bodisi trditev, bodisi vprašanje, bodisi ukaz …
Propozicija je le zanazajšnja konstrukcija skupnega vsem tem izjavnim vrednostim, kar z
drugimi besedami pomeni, da izključuje prav same izjavne vrednosti (trdilno, vprašalno,
ukazovalno …).
15 G. Fauconnier, Espaces Mentaux, Pariz 1984.
(24) Janez Stanovnik je nesposoben,
temveč sem izjavil le, da jaz mislim, da je tako, izjavo sem torej omejil le
nase. Ali lahko potemtakem Mislim, da … res opustimo, ne da bi bila vse-
bina propozicije okrnjena? Brez dvoma, toda v našem primeru gre za izja-
vo, in ne več za propozicijo. Ko pravim: Mislim, da p, ne trdim, da p, temveč
le, da jaz mislim, da p. Mislim potemtakem bistveno modificira izjavno vre-
dnost propozicije, ki jo vpeljuje.14 Občutno namreč omeji polje veljavnosti
propozicije, vsebovane v izjavi: Mislim, da … , kar z drugimi besedami po-
meni, da onkraj črte, ki sem jo povlekel z Mislim, da …, nisem (več) odgo-
voren za veljavnost prepozicije, vsebovane oz. zajete v moji izjavi.
Če rečem (24), svojo izjavo izpostavljam strinjanju in nestrinjanju dru-
gih oz. pretresu njenih resničnostnih pogojev. Če pa, nasprotno, rečem
(23), sem s tem razmejil področja in nase vzel, kar pač lahko oz. moram
vzeti nase, česar ne morem ne vzeti nase, namreč svoje lastno vesolje vero-
vanj. Z Mislim, da … se spremeni in zamenja tabela resničnostnih vredno-
sti, postane inkoherentna, celo relativno aplikabilna (»resnica« se giblje
nekje med 0 in 1).
Prav na tej hipotezi, na hipotezi, da določeni jezikovni izrazi − v našem
primeru kombinacija subjekt-predikat − kažejo na avtonomna vesolja vero-
vanj, v katerih pogoji resničnosti niso nujno identični s pogoji resničnosti v
t. i. »materialnem svetu«, prav na tej hipotezi temelji teorija »mentalnih
prostorov« Gillesa Fauconniera,15 nekakšen mikromodel za analizo vesolj
verovanj, ki se je bomo lotili preko ovinka reference.
14 Na tem mestu bi bilo treba razjasniti neko terminološko zmedo, na katero zelo lepo opo-
zori Hare (Practical Inferences). Propozicija ni ekvivalentna s trditvijo, kot bi bilo mogoče
sklepati iz zgornjega besedila, propozicija je abstraktna struktura, ki ni izjavljiva! Takoj ko
jo izjavimo, že ni več propozicija, temveč bodisi trditev, bodisi vprašanje, bodisi ukaz …
Propozicija je le zanazajšnja konstrukcija skupnega vsem tem izjavnim vrednostim, kar z
drugimi besedami pomeni, da izključuje prav same izjavne vrednosti (trdilno, vprašalno,
ukazovalno …).
15 G. Fauconnier, Espaces Mentaux, Pariz 1984.
