Page 79 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 79
Zagatnost performativnosti 77
– množico vseh, v okviru celote resničnostnih vrednosti, določljivih propo-
zicij, ki jih govorec pripušča v polje zavesti (aktualno vesolje).
Virtualno vesolje je tako mesto določljivosti, aktualno vesolje pa mesto do-
ločljivosti in konsistentnosti.
Če se zdaj vrnemo k aksiomu pertinentnosti Sperberja in Wilsonove
in ga pridružimo Martinovim vesoljem verovanj, ki so z njim ne le kompa-
tibilna, temveč celo komplementarna, potem lahko o kredibilnosti in ve-
rodostojnosti (trustworthiness) nekega govorca govorimo le v razmerju do
njegovega lastnega vesolja verovanj, in še to le do tiste rezine virtualnega ve-
solja verovanj, ki v danem trenutku predstavlja njegovo aktualno vesolje ve-
rovanj.
Že samo dejstvo, da se z nekom (sploh) spuščamo v pogovor, mora biti
zadosten dokaz našega zaupanja v sogovornika in našega pristanka na nje-
govo vesolje verovanj, kakršno koli že je. To seveda ne pomeni, da se mo-
ramo z njim (vedno) strinjati. Pristati na nekoga vesolje verovanj pomeni
prav pristati na razcep med t. i. »objektivno realnostjo« in individualno,
recimo ji »mentalno«, realnostjo na drugi strani. Če se sogovorčeve izjave
ne »pokrivajo« z našimi ali s tistim, kar ponavadi imenujemo »objektiv-
na realnost«, to še ne pomeni nujno, da ni vreden zaupanja. Po najboljših
močeh je poskušal maksimirati (konverzacijsko) pertinenco, kar pa v da-
nih okoliščinah lahko pomeni tudi, da ne želi sodelovati v izmenjavi infor-
macij, ki jih od njega zahteva ali pričakuje govorec, da se ne želi pogovarja-
ti, ali pa da se − v skrajnem primeru − preprosto ne more pogovarjati, zara-
di referencialne (ali ideološke) diskrepance med vesoljem verovanj, ki sta po-
govorno v stiku.
Aksiom pertinentnosti tako ne ostaja nujno znotraj okvira, ki ga defi-
nira Griceov kooperacijski princip. Seveda je neka (minimalna) stopnja ko-
operacije zmeraj nujna, toda to je le cena, ki jo mora govorec (oz. sogovorec)
plačati za svoj temeljno egoistični projekt. Aksiom pertinentnosti potemta-
kem sicer predpostavlja neko (minimalno) stopnjo kooperativnosti, vendar
kooperativnost, ki je prav pristanek na različna vesolja verovanj in s tem −
spet v skrajni konsekvenci − na hipotetično nemožnost kooperacije. To pa
pomeni, da se moramo tudi analize izjav lotiti drugače in zavrniti nekate-
re redukcionistične teorije, ki izjavam pripisujejo vrednost propozicij, ab-
straktnih jezikovnih entitet, ki se v izjavah sploh šele realizirajo.
– množico vseh, v okviru celote resničnostnih vrednosti, določljivih propo-
zicij, ki jih govorec pripušča v polje zavesti (aktualno vesolje).
Virtualno vesolje je tako mesto določljivosti, aktualno vesolje pa mesto do-
ločljivosti in konsistentnosti.
Če se zdaj vrnemo k aksiomu pertinentnosti Sperberja in Wilsonove
in ga pridružimo Martinovim vesoljem verovanj, ki so z njim ne le kompa-
tibilna, temveč celo komplementarna, potem lahko o kredibilnosti in ve-
rodostojnosti (trustworthiness) nekega govorca govorimo le v razmerju do
njegovega lastnega vesolja verovanj, in še to le do tiste rezine virtualnega ve-
solja verovanj, ki v danem trenutku predstavlja njegovo aktualno vesolje ve-
rovanj.
Že samo dejstvo, da se z nekom (sploh) spuščamo v pogovor, mora biti
zadosten dokaz našega zaupanja v sogovornika in našega pristanka na nje-
govo vesolje verovanj, kakršno koli že je. To seveda ne pomeni, da se mo-
ramo z njim (vedno) strinjati. Pristati na nekoga vesolje verovanj pomeni
prav pristati na razcep med t. i. »objektivno realnostjo« in individualno,
recimo ji »mentalno«, realnostjo na drugi strani. Če se sogovorčeve izjave
ne »pokrivajo« z našimi ali s tistim, kar ponavadi imenujemo »objektiv-
na realnost«, to še ne pomeni nujno, da ni vreden zaupanja. Po najboljših
močeh je poskušal maksimirati (konverzacijsko) pertinenco, kar pa v da-
nih okoliščinah lahko pomeni tudi, da ne želi sodelovati v izmenjavi infor-
macij, ki jih od njega zahteva ali pričakuje govorec, da se ne želi pogovarja-
ti, ali pa da se − v skrajnem primeru − preprosto ne more pogovarjati, zara-
di referencialne (ali ideološke) diskrepance med vesoljem verovanj, ki sta po-
govorno v stiku.
Aksiom pertinentnosti tako ne ostaja nujno znotraj okvira, ki ga defi-
nira Griceov kooperacijski princip. Seveda je neka (minimalna) stopnja ko-
operacije zmeraj nujna, toda to je le cena, ki jo mora govorec (oz. sogovorec)
plačati za svoj temeljno egoistični projekt. Aksiom pertinentnosti potemta-
kem sicer predpostavlja neko (minimalno) stopnjo kooperativnosti, vendar
kooperativnost, ki je prav pristanek na različna vesolja verovanj in s tem −
spet v skrajni konsekvenci − na hipotetično nemožnost kooperacije. To pa
pomeni, da se moramo tudi analize izjav lotiti drugače in zavrniti nekate-
re redukcionistične teorije, ki izjavam pripisujejo vrednost propozicij, ab-
straktnih jezikovnih entitet, ki se v izjavah sploh šele realizirajo.
