Page 72 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 72
Od performativa do govornih dejanj
7. Pojavijo se zahteve po omejitvi pristojnosti vojaških sodišč in spre-
membi kazenske zakonodaje sploh.
V okoliščinah, ki jih opredeljujejo zgornje trditve, na seji RK SZDL
Slovenije, 14. VI. 1988, nastopi namestnik poveljnika ljubljanskega arma-
dnega območja, generalmajor Ivo Tominc, in izreče sledečo, le navidez dvo-
umno, izjavo, ki jo bomo opredelili kot iskano izjavo p:
(7) Takšne provokacije lahko pripeljejo do nepredvidenih posledic.7
Tominc ne pojasni niti tega, za kakšne provokacije gre, niti tega, ka-
kšne bi utegnile biti »nepredvidene posledice« (saj bi drugače, kakopak,
ne bile več nepredvidene), v obstoječo mrežo informacij ne prispeva tako
rekoč nobene nove informacije, toda prav ta prazna forma je tista, ki – po-
tencialno – omogoča največ novih pragmatičnih konsekvenc. Če bi Tominc
opredelil »provokacije«, še zlasti pa »nepredvidene posledice«, bi bila iz-
bira možnih pragmatičnih konsekvenc neprimerno bolj omejena. To pa ne
bi bila več grožnja − za kar je Tominčevo izjavo prepoznal tudi predsednik
predsedstva Janez Stanovnik −, kajti kot grožnja, paradoksalno, nastopa
prav izjava, ki je toliko pertinentnejša, kolikor s kar najmanjšo informativ-
nostjo omogoča poslušalcu, da »kar najbolj obogati ali spremeni svoja spo-
znanja in pojmovanja«. Pravim paradoksalno, kajti ponavadi je grožnja ne-
kaj zelo konkretnega, grožnja z nečim zelo konkretnim; v »našem« prime-
ru pa imamo opraviti le z mestom, in to s praznim mestom.
Vendar pa kljub temu ne bi mogli reči, da namestnik poveljnika lju-
bljanskega armadnega območja ni maksimiral pertinentnosti, da ni − gle-
de na okoliščine − podal kar najpertinentnejše izjave: praznina in množica
načinov, ki jo lahko zapolnijo oz. s katerimi jo lahko zapolnimo, so namreč
veliko bolj grozeči kot že zapolnjena, že pozitivirana praznina. Ali z drugi-
mi besedami: manko informacije je lahko veliko informativnejši od (kon-
kretne) informacije same.
Vrnimo se spet k aksiomu pertinentnosti. Kar je pri vpeljavi aksioma
pertinentnosti torej novo in bistveno, je vpeljava nekakšnega vesolja vero-
vanj (množice stavkov M, ki so govorcu že znani), ki omogoča, da ima lah-
ko sintagma »glede na svoje zmožnosti« večji ali manjši doseg in da priča-
kovani nivo pertinentnosti lahko variira, pač odvisno od tega, ali imamo
opraviti s pogovorom pijancev ali s srečanjem znanstvenikov.
7 Delo (15. VI. 1988).
7. Pojavijo se zahteve po omejitvi pristojnosti vojaških sodišč in spre-
membi kazenske zakonodaje sploh.
V okoliščinah, ki jih opredeljujejo zgornje trditve, na seji RK SZDL
Slovenije, 14. VI. 1988, nastopi namestnik poveljnika ljubljanskega arma-
dnega območja, generalmajor Ivo Tominc, in izreče sledečo, le navidez dvo-
umno, izjavo, ki jo bomo opredelili kot iskano izjavo p:
(7) Takšne provokacije lahko pripeljejo do nepredvidenih posledic.7
Tominc ne pojasni niti tega, za kakšne provokacije gre, niti tega, ka-
kšne bi utegnile biti »nepredvidene posledice« (saj bi drugače, kakopak,
ne bile več nepredvidene), v obstoječo mrežo informacij ne prispeva tako
rekoč nobene nove informacije, toda prav ta prazna forma je tista, ki – po-
tencialno – omogoča največ novih pragmatičnih konsekvenc. Če bi Tominc
opredelil »provokacije«, še zlasti pa »nepredvidene posledice«, bi bila iz-
bira možnih pragmatičnih konsekvenc neprimerno bolj omejena. To pa ne
bi bila več grožnja − za kar je Tominčevo izjavo prepoznal tudi predsednik
predsedstva Janez Stanovnik −, kajti kot grožnja, paradoksalno, nastopa
prav izjava, ki je toliko pertinentnejša, kolikor s kar najmanjšo informativ-
nostjo omogoča poslušalcu, da »kar najbolj obogati ali spremeni svoja spo-
znanja in pojmovanja«. Pravim paradoksalno, kajti ponavadi je grožnja ne-
kaj zelo konkretnega, grožnja z nečim zelo konkretnim; v »našem« prime-
ru pa imamo opraviti le z mestom, in to s praznim mestom.
Vendar pa kljub temu ne bi mogli reči, da namestnik poveljnika lju-
bljanskega armadnega območja ni maksimiral pertinentnosti, da ni − gle-
de na okoliščine − podal kar najpertinentnejše izjave: praznina in množica
načinov, ki jo lahko zapolnijo oz. s katerimi jo lahko zapolnimo, so namreč
veliko bolj grozeči kot že zapolnjena, že pozitivirana praznina. Ali z drugi-
mi besedami: manko informacije je lahko veliko informativnejši od (kon-
kretne) informacije same.
Vrnimo se spet k aksiomu pertinentnosti. Kar je pri vpeljavi aksioma
pertinentnosti torej novo in bistveno, je vpeljava nekakšnega vesolja vero-
vanj (množice stavkov M, ki so govorcu že znani), ki omogoča, da ima lah-
ko sintagma »glede na svoje zmožnosti« večji ali manjši doseg in da priča-
kovani nivo pertinentnosti lahko variira, pač odvisno od tega, ali imamo
opraviti s pogovorom pijancev ali s srečanjem znanstvenikov.
7 Delo (15. VI. 1988).
