Page 80 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 80
Od performativa do govornih dejanj
Parentetični glagoli
Tako je J. O. Urmson13 leta 1952 opozoril na podkategorijo glagolov, ki
v prvi osebi ednine, sedanjika, pov. naklona, tvor. načina kažejo zanimivo
asimetrijo, podobno performativnim glagolom. Imenoval jih je parentetič-
ni glagoli in jih opredelil, kot da:
– le opozarjajo na pragmatično vrednost propozicije, ki
jo vpeljujejo;
– je informacija, ki jo posredujejo, glede na vsebino propozicije le mar-
ginalna;
– jih lahko izpustimo/opustimo, ne da bi s tem okrnili vsebino propozi-
cije, ki jo vpeljujejo;
Zdaj pa si kot proti-primer, v skladu s pravkar vpeljanima aksiomom
pertinentnosti in vesoljem verovanj, oglejmo naslednjo izjavo:
(20) Stavim, da bo Debela Berta dobila dirko.
Izjavljalec te izjave ne trdi(m), da bo Debela Berta dobila dirko − rezul-
tat, do katerega bi prišli, če bi opustili uvodni »Stavim …« − temveč pra-
vi, da »stavi, da bo Debela Berta dobila dirko. Uvodnega »Stavim …« to-
rej ni mogoče opustiti, saj (20) ni parafraza zatrjevanja:
(21) Debela Berta bo dobila dirko.
Natanko isto − v morda še radikalnejši obliki − velja za:
(22) Oprostite, ker sem vas polil s kavo.
Z njo sogovorcu ne pojasnjujemo, da smo ga polili s kavo − po vsej verje-
tnosti je to začutil že sam −, temveč se mu za to neprijetno nerodnost opra-
vičujemo. Uvodnega »Oprostite …« torej ne moremo obravnavati kot mar-
ginalnega ali ga celo izpustiti.
Seveda ne, bi se lahko glasil morebitni ugovor, ko pa gre tako v (20) kot
v (22) za performativ. Naj bo, kaj pa tale primer:
(23) Mislim, da je Janez Stanovnik nesposoben.
Ali je Mislim, …, ki propozicijo vpeljuje (in ki po tradicionalnih meri-
lih ni performativ), res marginalen glede na vsebino vpeljane propozicije?
Mislim, da ne, kajti nisem bil zatrdil:
13 J. O. Urmson, Parenthetical Verbs, v: Philosophy and Ordinary Language, ur. C. E. Caton, Ur-
bana 1963, 220−240.
Parentetični glagoli
Tako je J. O. Urmson13 leta 1952 opozoril na podkategorijo glagolov, ki
v prvi osebi ednine, sedanjika, pov. naklona, tvor. načina kažejo zanimivo
asimetrijo, podobno performativnim glagolom. Imenoval jih je parentetič-
ni glagoli in jih opredelil, kot da:
– le opozarjajo na pragmatično vrednost propozicije, ki
jo vpeljujejo;
– je informacija, ki jo posredujejo, glede na vsebino propozicije le mar-
ginalna;
– jih lahko izpustimo/opustimo, ne da bi s tem okrnili vsebino propozi-
cije, ki jo vpeljujejo;
Zdaj pa si kot proti-primer, v skladu s pravkar vpeljanima aksiomom
pertinentnosti in vesoljem verovanj, oglejmo naslednjo izjavo:
(20) Stavim, da bo Debela Berta dobila dirko.
Izjavljalec te izjave ne trdi(m), da bo Debela Berta dobila dirko − rezul-
tat, do katerega bi prišli, če bi opustili uvodni »Stavim …« − temveč pra-
vi, da »stavi, da bo Debela Berta dobila dirko. Uvodnega »Stavim …« to-
rej ni mogoče opustiti, saj (20) ni parafraza zatrjevanja:
(21) Debela Berta bo dobila dirko.
Natanko isto − v morda še radikalnejši obliki − velja za:
(22) Oprostite, ker sem vas polil s kavo.
Z njo sogovorcu ne pojasnjujemo, da smo ga polili s kavo − po vsej verje-
tnosti je to začutil že sam −, temveč se mu za to neprijetno nerodnost opra-
vičujemo. Uvodnega »Oprostite …« torej ne moremo obravnavati kot mar-
ginalnega ali ga celo izpustiti.
Seveda ne, bi se lahko glasil morebitni ugovor, ko pa gre tako v (20) kot
v (22) za performativ. Naj bo, kaj pa tale primer:
(23) Mislim, da je Janez Stanovnik nesposoben.
Ali je Mislim, …, ki propozicijo vpeljuje (in ki po tradicionalnih meri-
lih ni performativ), res marginalen glede na vsebino vpeljane propozicije?
Mislim, da ne, kajti nisem bil zatrdil:
13 J. O. Urmson, Parenthetical Verbs, v: Philosophy and Ordinary Language, ur. C. E. Caton, Ur-
bana 1963, 220−240.
