Page 78 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 78
Od performativa do govornih dejanj
Austin in vesolja verovanj
Morda bi se komu utegnilo zdeti, da smo se s tem že povsem odmakni-
li od austinovske problematike, a vendar ni tako. Austin, na primer, pra-
vi tudi tole:
»Recimo, če soočimo »Francija je šesterokotna« z dejstvi, v tem primeru, do-
mnevam, s Francijo, je to resnično ali neresnično? No, če hočete, nekoliko; se-
veda mi je jasno, kaj mislite, ko rečete, da je resnično za nekatere namene in ci-
lje. Za kakšnega vrhovnega generala je morda dovolj dobro, ne pa za geografa.
Preudarite konstativ »Lord Raglan je zmagal v bitki za Almo«, pri čemer
se boste spomnili, da je bila Alma bitka vojakov, …, in da ukazi lorda Ragla-
na sploh niso dosegali nekaterih podrejenih. Je torej lord Raglan zmagal v bit-
ki za Almo ali ne?
Recimo, da X reče »Vsi labodi so beli«, preden odkrijejo Avstralijo. Če nato
v Avstraliji odkrijete črnega laboda, je s tem X postavljen na laž? Je njegova tr-
ditev zdaj neresnična?«12
Sklep, ki ga Austin povleče iz navedenih primerov, je, da je referenca od-
visna od vednosti v času izrekanja in da primernost nekega govornega de-
janja, na primer trditve ali opozorila, ni odvisna le od dejstev, temveč tudi
od našega poznavanja dejstev in pa od konteksta, v katerem komunikaci-
ja poteka.
Zato so vesolja verovanj lahko le delno in omejeno konsistentna, kar z
drugimi besedami pomeni, da imamo opraviti z dvema ravnema:
– bolj ekstenzivno, na kateri je kriterij pripadnosti neke propozicije ve-
solju verovanj le njena določljivost, možnost, da − če je potrebno − navede-
mo pogoje njene resničnosti; recimo takšnemu vesolju virtualno vesolje ve-
rovanj;
– manj ekstenzivno, na kateri je kriterij pripadnosti neke propozicije
vesolju verovanj njena resničnost, dejstvo, da ji govorec zavestno pripisuje re-
sničnostno vrednost; gre torej za nekakšno podvesolje virtualnega vesolja ve-
rovanj, recimo mu aktualno vesolje verovanj.
Našo definicijo vesolj verovanj lahko potemtakem sklenemo takole:
Vesolje verovanj nekega govorca bomo v danem trenutku imenovali:
– množico vseh zanj določljivih propozicij (virtualno vesolje);
12 J. L. Austin, How to Do …, 143−144.
Austin in vesolja verovanj
Morda bi se komu utegnilo zdeti, da smo se s tem že povsem odmakni-
li od austinovske problematike, a vendar ni tako. Austin, na primer, pra-
vi tudi tole:
»Recimo, če soočimo »Francija je šesterokotna« z dejstvi, v tem primeru, do-
mnevam, s Francijo, je to resnično ali neresnično? No, če hočete, nekoliko; se-
veda mi je jasno, kaj mislite, ko rečete, da je resnično za nekatere namene in ci-
lje. Za kakšnega vrhovnega generala je morda dovolj dobro, ne pa za geografa.
Preudarite konstativ »Lord Raglan je zmagal v bitki za Almo«, pri čemer
se boste spomnili, da je bila Alma bitka vojakov, …, in da ukazi lorda Ragla-
na sploh niso dosegali nekaterih podrejenih. Je torej lord Raglan zmagal v bit-
ki za Almo ali ne?
Recimo, da X reče »Vsi labodi so beli«, preden odkrijejo Avstralijo. Če nato
v Avstraliji odkrijete črnega laboda, je s tem X postavljen na laž? Je njegova tr-
ditev zdaj neresnična?«12
Sklep, ki ga Austin povleče iz navedenih primerov, je, da je referenca od-
visna od vednosti v času izrekanja in da primernost nekega govornega de-
janja, na primer trditve ali opozorila, ni odvisna le od dejstev, temveč tudi
od našega poznavanja dejstev in pa od konteksta, v katerem komunikaci-
ja poteka.
Zato so vesolja verovanj lahko le delno in omejeno konsistentna, kar z
drugimi besedami pomeni, da imamo opraviti z dvema ravnema:
– bolj ekstenzivno, na kateri je kriterij pripadnosti neke propozicije ve-
solju verovanj le njena določljivost, možnost, da − če je potrebno − navede-
mo pogoje njene resničnosti; recimo takšnemu vesolju virtualno vesolje ve-
rovanj;
– manj ekstenzivno, na kateri je kriterij pripadnosti neke propozicije
vesolju verovanj njena resničnost, dejstvo, da ji govorec zavestno pripisuje re-
sničnostno vrednost; gre torej za nekakšno podvesolje virtualnega vesolja ve-
rovanj, recimo mu aktualno vesolje verovanj.
Našo definicijo vesolj verovanj lahko potemtakem sklenemo takole:
Vesolje verovanj nekega govorca bomo v danem trenutku imenovali:
– množico vseh zanj določljivih propozicij (virtualno vesolje);
12 J. L. Austin, How to Do …, 143−144.
