Page 73 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 73
Zagatnost performativnosti 71
Dana izjava bo imela tako najpogosteje več semantičnoreferencialnih
interpretacij, poslušalec pa se bo odločil za tisto, ki je najbolj združljiva s
hipotezo govorca, ki je skušal maksimirati pertinenco.
Če naj z »vesoljem verovanj« še naprej operiramo, pa ga moramo naj-
prej natančneje opredeliti. Robert Martin,8 ki ga je tudi sicer prvi vpeljal,
ga v prvem približku definira kot množico propozicij, ki jih ima govorec v
trenutku, ko se (o nečem) izreka, za resnične (oz. neresnične), ali jih želi kot
takšne uveljaviti.
Kaj to pomeni? Recimo, da Janez Janša išče človeka, ki ga je zasliševal v
noči od 31. V. na 1. VI. 1988. Recimo tudi, da jaz vem, da je ta človek Mi-
ran Frumen. Ali lahko v tem primeru upravičeno rečem:
(8) Janez išče Mirana Frumna.
Nikakor ne, saj mi nič ne zagotavlja. da je propozicija:
(9) Janezov zasliševalec je bil Miran Frumen,
ki je resnična v mojem vesolju verovanj, resnična tudi v Janezovem (danes
vemo, da do sojenja na vojaškem sodišču v Ljubljani tudi res ni bila). De-
finitno deskripcijo »Janezov zasliševalec« lahko torej beremo le atributiv-
no, ne pa tudi referencialno, toda s tem se že prehitevamo.
Vesolja verovanj ponujajo tudi zanimivo osvetlitev problema predpo-
stavke. Za predpostavke velja, da ostanejo enake, nespremenjene, tudi če
postavko zanikamo, postavimo v vprašalno obliko ali jo vpletemo v odvi-
sni stavek. Na primer:
(10) Janez je nehal z gladovno stavko.
(11) Janez ni nehal z gladovno stavko.
(12) Frumen trdi, da je Janez nehal z gladovno stavko.
Vse tri izjave predpostavljajo (izjavo)
(13) Janez je gladovno stavkal,
ki mora biti resnična, če naj bodo vse tri postavke sploh smiselne. p torej
predpostavlja q, če in samo če je q resničen, ne glede na resničnost oz. ne-
resničnost p, z drugimi besedami: q je resničen v vseh možnih svetovih.9
8 R. Martin, Language et croyance, Bruselj 1987, 9−39.
9 S konceptom »možnih svetov« se bomo podrobneje pozabavali malce kasneje.
Dana izjava bo imela tako najpogosteje več semantičnoreferencialnih
interpretacij, poslušalec pa se bo odločil za tisto, ki je najbolj združljiva s
hipotezo govorca, ki je skušal maksimirati pertinenco.
Če naj z »vesoljem verovanj« še naprej operiramo, pa ga moramo naj-
prej natančneje opredeliti. Robert Martin,8 ki ga je tudi sicer prvi vpeljal,
ga v prvem približku definira kot množico propozicij, ki jih ima govorec v
trenutku, ko se (o nečem) izreka, za resnične (oz. neresnične), ali jih želi kot
takšne uveljaviti.
Kaj to pomeni? Recimo, da Janez Janša išče človeka, ki ga je zasliševal v
noči od 31. V. na 1. VI. 1988. Recimo tudi, da jaz vem, da je ta človek Mi-
ran Frumen. Ali lahko v tem primeru upravičeno rečem:
(8) Janez išče Mirana Frumna.
Nikakor ne, saj mi nič ne zagotavlja. da je propozicija:
(9) Janezov zasliševalec je bil Miran Frumen,
ki je resnična v mojem vesolju verovanj, resnična tudi v Janezovem (danes
vemo, da do sojenja na vojaškem sodišču v Ljubljani tudi res ni bila). De-
finitno deskripcijo »Janezov zasliševalec« lahko torej beremo le atributiv-
no, ne pa tudi referencialno, toda s tem se že prehitevamo.
Vesolja verovanj ponujajo tudi zanimivo osvetlitev problema predpo-
stavke. Za predpostavke velja, da ostanejo enake, nespremenjene, tudi če
postavko zanikamo, postavimo v vprašalno obliko ali jo vpletemo v odvi-
sni stavek. Na primer:
(10) Janez je nehal z gladovno stavko.
(11) Janez ni nehal z gladovno stavko.
(12) Frumen trdi, da je Janez nehal z gladovno stavko.
Vse tri izjave predpostavljajo (izjavo)
(13) Janez je gladovno stavkal,
ki mora biti resnična, če naj bodo vse tri postavke sploh smiselne. p torej
predpostavlja q, če in samo če je q resničen, ne glede na resničnost oz. ne-
resničnost p, z drugimi besedami: q je resničen v vseh možnih svetovih.9
8 R. Martin, Language et croyance, Bruselj 1987, 9−39.
9 S konceptom »možnih svetov« se bomo podrobneje pozabavali malce kasneje.
