Page 68 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 68
Od performativa do govornih dejanj
meru − v primeru, da bi skušal biti natančnejši − prekršil drugo maksimo
kvalitete (Ne govorite tistega, za kar nimate ustreznih dokazov).
B je s svojim odgovorom tako impliciral, da ne ve, v katerem mestu živi
C. Ko pravimo »impliciral«, ne govorimo o logični implikaciji, temveč o
konverzacijski implikaturi, ki jo lahko pojasnimo v nekako treh korakih:
Nekdo, ki je s tem, ko je rekel p, impliciral q, je konverzacijsko implici-
ral q, če:
1) lahko predpostavimo, da je upošteval konverzacijske maksime ali
vsaj kooperacijski princip;
2) lahko predpostavimo, da se zaveda oz. misli, da je q potreben zato, da
bi bilo njegovo rekanje (izjavljanje), da p, v skladu s predpostavko 1;
3) govorec misli (in pričakuje, da poslušalec misli, da (govorec) misli),
da je v poslušalčevih močeh, da intuitivno razume, da je potrebna predpo-
stavka 2.
Idealno (poslušalčevo) sklepanje bi torej potekalo takole:
a) rekel je, da p;
b) nikakršnega razloga ni za predpostavko, da ne upošteva konverzacij-
skih maksim in kooperacijskega principa;
c) ne rekel bi, da p, če ne (bi mislil, da) q;
č) ve, da lahko vidim, da je potrebna predpostavka, da q;
d) ničesar ni storil, da bi me prepričal v nasprotno (da ne q);
e) potemtakem je njegova intenca, da bi (jaz) mislil, da q;
f) torej je impliciral, da q.
Grice večkrat poudari, da gre v primeru konverzacijske implikature za
intuitivno sklepanje in da je tisto, kar konverzacijsko implikaturo loči od
konvencionalne, prav intuicija na mestu argumenta. Poslušalec oz. sogovor-
nik se mora pri svojem (intuitivnem) sklepanju opreti ne le na konvencio-
nalni pomen uporabljenih besed in na kooperacijski princip in konverzacij-
ske maksime, temveč, po Griceu, tudi na:
– jezikovni in nejezikovni kontekst izjave;
– druga dejstva, ki so v ozadju komunikacije;
– dejstvo (ki je tudi za Gricea le predpostavljeno dejstvo), da so vsi (za
sklepanje) potrebni elementi, ki spadajo pod navedeni točki, dostopni obe-
ma govorcema in da oba vesta (oz. predpostavljata, da vesta), da so dostop-
ni obema.
meru − v primeru, da bi skušal biti natančnejši − prekršil drugo maksimo
kvalitete (Ne govorite tistega, za kar nimate ustreznih dokazov).
B je s svojim odgovorom tako impliciral, da ne ve, v katerem mestu živi
C. Ko pravimo »impliciral«, ne govorimo o logični implikaciji, temveč o
konverzacijski implikaturi, ki jo lahko pojasnimo v nekako treh korakih:
Nekdo, ki je s tem, ko je rekel p, impliciral q, je konverzacijsko implici-
ral q, če:
1) lahko predpostavimo, da je upošteval konverzacijske maksime ali
vsaj kooperacijski princip;
2) lahko predpostavimo, da se zaveda oz. misli, da je q potreben zato, da
bi bilo njegovo rekanje (izjavljanje), da p, v skladu s predpostavko 1;
3) govorec misli (in pričakuje, da poslušalec misli, da (govorec) misli),
da je v poslušalčevih močeh, da intuitivno razume, da je potrebna predpo-
stavka 2.
Idealno (poslušalčevo) sklepanje bi torej potekalo takole:
a) rekel je, da p;
b) nikakršnega razloga ni za predpostavko, da ne upošteva konverzacij-
skih maksim in kooperacijskega principa;
c) ne rekel bi, da p, če ne (bi mislil, da) q;
č) ve, da lahko vidim, da je potrebna predpostavka, da q;
d) ničesar ni storil, da bi me prepričal v nasprotno (da ne q);
e) potemtakem je njegova intenca, da bi (jaz) mislil, da q;
f) torej je impliciral, da q.
Grice večkrat poudari, da gre v primeru konverzacijske implikature za
intuitivno sklepanje in da je tisto, kar konverzacijsko implikaturo loči od
konvencionalne, prav intuicija na mestu argumenta. Poslušalec oz. sogovor-
nik se mora pri svojem (intuitivnem) sklepanju opreti ne le na konvencio-
nalni pomen uporabljenih besed in na kooperacijski princip in konverzacij-
ske maksime, temveč, po Griceu, tudi na:
– jezikovni in nejezikovni kontekst izjave;
– druga dejstva, ki so v ozadju komunikacije;
– dejstvo (ki je tudi za Gricea le predpostavljeno dejstvo), da so vsi (za
sklepanje) potrebni elementi, ki spadajo pod navedeni točki, dostopni obe-
ma govorcema in da oba vesta (oz. predpostavljata, da vesta), da so dostop-
ni obema.
