Page 69 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 69
Zagatnost performativnosti 67
Vprašljiva je že sama strogost in kompleksnost (številčnost) postavitve
konverzacijskih maksim, ki naj bi bile skupne tako govorcu kot njegovemu
sogovorcu in s tem vsem potencialnim govorcem in sogovorcem (vprašlji-
vost, ki smo jo skušali problematizirati na primeru prijateljic A in B), kon-
verzacijska implikatura, ki naj bi bila mogoča le v primeru, da so tako go-
vorcu kot sogovorcu znani vsi za sklepanje potrebni elementi (torej tudi ti-
sti, ki spadajo v zunajjezikovni kontekst in celo v ozadje komunikacije), pa s
tem nasprotuje sami sebi in je kot taka teoretsko nemogoča.
Zakaj pravimo, da nasprotuje sami sebi? Zato, ker se je potreba po njej
pokazala prav zato, ker dvema sogovorcema niso in v enaki meri tudi nikoli
ne morejo biti dostopna vsa za sklepanje potrebna dejstva. Če bi bilo drugače,
potem A-ju ne bi bilo treba reči p, s tem pravzaprav misliti q, in še predpo-
stavljati, da bo sogovorec doumel, da je za razumetje p pravzaprav potrebna
predpostavka, da q; če bi bilo drugače, bi preprosto rekel q. Konverzacijska
implikatura pa je, nasprotno, potrebna prav zato, ker oba sogovorca nikoli
ne razpolagata z vsemi (za sklepanje potrebnimi) podatki, pa tudi če bi raz-
polagala z njimi, jih ne bi nujno enako vrednotila. In kar je še pomembnej-
še, sogovorca ne vesta, da oba razpolagata z vsemi podatki, tudi kadar de-
jansko razpolagata z vsemi podatki, ali z drugimi besedami: govorec ne ve
(nujno), koliko ve njegov sogovorec, in obratno.
Komunikacija ni le v tem, da želi govorec nekaj izvedeti od sogovorca,
govorec pa mu to pove; tudi sogovorec bo pri svojem odgovoru pretehtal,
koliko bi govorec že utegnil vedeti, koliko mora vedeti in koliko lahko ve.
V skladu s tem mu bo nekatere stvari povedal, nekatere pa mu bo le dal ve-
deti, v tem je smisel konverzacijske implikature.
V tej luči tudi primer A in B, ki potujeta po Evropi in iščeta C, lahko
dobi drugačno interpretacijo: recimo, da spremenimo oz. dopolnimo kon-
tekst (A in B že dva meseca potujeta po Evropi, B je že rahlo utrujen) in da
B ve (in A ve, da B ve), v katerem mestu stanuje C. S svojim odgovorom B
tako ni impliciral: Ne vem, v katerem mestu stanuje C, temveč: Ne želim ga
(ne ljubi se mi ga) obiskati, pri čemer ni prekršil prve maksime kvantitete,
saj je bil njegov odgovor primeren situaciji (bil je utrujen, ni več želel po-
tovati), prvo maksimo kvalitete pa je prekršil le na ravni povedanega in ji z
implikaturo takoj priznal veljavo (saj je mogoča le iz razkoraka med B-jevo
»izjavno« vednostjo in »resnično« vednostjo) .
Če naj poskušamo po tem odgovoriti na na začetku zastavljeno vpraša-
nje, ali je zaupanje v kredibilnost in verodostojnost govorca tudi nujen po-
goj za uspešno izvršitev ilokucijskih dejanj, moramo najprej ugotoviti, da
Vprašljiva je že sama strogost in kompleksnost (številčnost) postavitve
konverzacijskih maksim, ki naj bi bile skupne tako govorcu kot njegovemu
sogovorcu in s tem vsem potencialnim govorcem in sogovorcem (vprašlji-
vost, ki smo jo skušali problematizirati na primeru prijateljic A in B), kon-
verzacijska implikatura, ki naj bi bila mogoča le v primeru, da so tako go-
vorcu kot sogovorcu znani vsi za sklepanje potrebni elementi (torej tudi ti-
sti, ki spadajo v zunajjezikovni kontekst in celo v ozadje komunikacije), pa s
tem nasprotuje sami sebi in je kot taka teoretsko nemogoča.
Zakaj pravimo, da nasprotuje sami sebi? Zato, ker se je potreba po njej
pokazala prav zato, ker dvema sogovorcema niso in v enaki meri tudi nikoli
ne morejo biti dostopna vsa za sklepanje potrebna dejstva. Če bi bilo drugače,
potem A-ju ne bi bilo treba reči p, s tem pravzaprav misliti q, in še predpo-
stavljati, da bo sogovorec doumel, da je za razumetje p pravzaprav potrebna
predpostavka, da q; če bi bilo drugače, bi preprosto rekel q. Konverzacijska
implikatura pa je, nasprotno, potrebna prav zato, ker oba sogovorca nikoli
ne razpolagata z vsemi (za sklepanje potrebnimi) podatki, pa tudi če bi raz-
polagala z njimi, jih ne bi nujno enako vrednotila. In kar je še pomembnej-
še, sogovorca ne vesta, da oba razpolagata z vsemi podatki, tudi kadar de-
jansko razpolagata z vsemi podatki, ali z drugimi besedami: govorec ne ve
(nujno), koliko ve njegov sogovorec, in obratno.
Komunikacija ni le v tem, da želi govorec nekaj izvedeti od sogovorca,
govorec pa mu to pove; tudi sogovorec bo pri svojem odgovoru pretehtal,
koliko bi govorec že utegnil vedeti, koliko mora vedeti in koliko lahko ve.
V skladu s tem mu bo nekatere stvari povedal, nekatere pa mu bo le dal ve-
deti, v tem je smisel konverzacijske implikature.
V tej luči tudi primer A in B, ki potujeta po Evropi in iščeta C, lahko
dobi drugačno interpretacijo: recimo, da spremenimo oz. dopolnimo kon-
tekst (A in B že dva meseca potujeta po Evropi, B je že rahlo utrujen) in da
B ve (in A ve, da B ve), v katerem mestu stanuje C. S svojim odgovorom B
tako ni impliciral: Ne vem, v katerem mestu stanuje C, temveč: Ne želim ga
(ne ljubi se mi ga) obiskati, pri čemer ni prekršil prve maksime kvantitete,
saj je bil njegov odgovor primeren situaciji (bil je utrujen, ni več želel po-
tovati), prvo maksimo kvalitete pa je prekršil le na ravni povedanega in ji z
implikaturo takoj priznal veljavo (saj je mogoča le iz razkoraka med B-jevo
»izjavno« vednostjo in »resnično« vednostjo) .
Če naj poskušamo po tem odgovoriti na na začetku zastavljeno vpraša-
nje, ali je zaupanje v kredibilnost in verodostojnost govorca tudi nujen po-
goj za uspešno izvršitev ilokucijskih dejanj, moramo najprej ugotoviti, da
