Page 70 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 70
Od performativa do govornih dejanj
se Griceova teorija konverzacijskih maksim in konverzacijskih implikatur s
problemom ilokucijskih dejanj neposredno sploh ne ukvarja. Celotna kon-
strukcija mreže konverzacijskih maksim je sicer usmerjena v generalizaci-
jo in standardizacijo pogojev (uspešne) komunikacije, s tem pa (vsaj posre-
dno) tudi v konvencionalizacijo rabe ilokucijskih sredstev.
Po drugi strani pa je konverzacijska implikatura očitno bolj stvar per-
lokucije kot ilokucije, s čimer mislimo predvsem to, da je razvozlavanje ilo-
kucijske moči eksplicitno prepuščeno poslušalcu. Grice namreč eksplicitno
poudarja, da implikatura ni del pomena izjave in da je ne sproži tisto, kar
rečemo, temveč (iz)rekanje tistega, kar rečemo, torej način, kako smo nekaj
rekli. Iz poudarjanja (kontekstualnih) pogojev, ki naj omogočijo razume-
tje konverzacijske implikature, je torej razvidno, da Grice (vsaj posredno)
izključuje možnost, da bi bilo izjavljanje že vpisano v izjavo samo, naloga,
ki naj bi jo (tudi v primeru igre kompleksnih intenc) opravljal performativ-
ni prefiks. Če pa izjavljanje ne more biti vpisano v samo izjavo, če na primer
izjavi Opozarjam vas, da … podeljuje moč opozorila šele izjavljanje oz. spe-
cifičen kontekst izjavljanja, ne glede na zatrjevanje subjekta izjave, da opo-
zarja, potem postane tudi vprašanje kredibilnosti in verodostojnosti govor-
ca pri izvrševanju ilokucijskih dejanj nepertinentno.
Aksiom pertinentnosti
Griceov kooperacijski princip torej razreši prav toliko problemov, koli-
kor jih na novo sproži. Kaj storiti?
Leta 1978 sta Dan Sperber in Deirdre Wilson predlagala, da vse Grice-
ove konverzacijske maksime nadomestimo z enim samim aksiomom perti-
nentnosti, ki določa:
Glede na svoje zmožnosti je govorec podal kar najpertinentnejšo izjavo.6
Ali lahko takšen aksiom predstavlja izboljšavo glede na Griceov koope-
racijski princip? Vsekakor. Oglejmo si, zakaj.
Sperber in Wilson pertinentnost neke izjave opredeljujeta takole: neka
izjava je toliko bolj pertinentna, kolikor z manjšim številom informacij
omogoča poslušalcu, da kar najbolj obogati ali spremeni svoja spoznanja in
pojmovanja. Z drugimi besedami: pertinentnost neke izjave je v neposre-
dnem sorazmerju s številom pragmatičnih konsekvenc, ki jih ima za poslu-
šalca, in v obratnem sorazmerju z bogastvom informacij, ki jih vsebuje. To
6 D. Sperber, D. Wilson, Remarques sur l‘intérpretation des énoncés selon Paul Grice, v: Com-
munications 30: La Conversation, Pariz 1979, 80−93. V celoti je teorija razvita v njunem delu
Relevance: Communication and Cognition, Cambridge (Massachussetts) 1986.
se Griceova teorija konverzacijskih maksim in konverzacijskih implikatur s
problemom ilokucijskih dejanj neposredno sploh ne ukvarja. Celotna kon-
strukcija mreže konverzacijskih maksim je sicer usmerjena v generalizaci-
jo in standardizacijo pogojev (uspešne) komunikacije, s tem pa (vsaj posre-
dno) tudi v konvencionalizacijo rabe ilokucijskih sredstev.
Po drugi strani pa je konverzacijska implikatura očitno bolj stvar per-
lokucije kot ilokucije, s čimer mislimo predvsem to, da je razvozlavanje ilo-
kucijske moči eksplicitno prepuščeno poslušalcu. Grice namreč eksplicitno
poudarja, da implikatura ni del pomena izjave in da je ne sproži tisto, kar
rečemo, temveč (iz)rekanje tistega, kar rečemo, torej način, kako smo nekaj
rekli. Iz poudarjanja (kontekstualnih) pogojev, ki naj omogočijo razume-
tje konverzacijske implikature, je torej razvidno, da Grice (vsaj posredno)
izključuje možnost, da bi bilo izjavljanje že vpisano v izjavo samo, naloga,
ki naj bi jo (tudi v primeru igre kompleksnih intenc) opravljal performativ-
ni prefiks. Če pa izjavljanje ne more biti vpisano v samo izjavo, če na primer
izjavi Opozarjam vas, da … podeljuje moč opozorila šele izjavljanje oz. spe-
cifičen kontekst izjavljanja, ne glede na zatrjevanje subjekta izjave, da opo-
zarja, potem postane tudi vprašanje kredibilnosti in verodostojnosti govor-
ca pri izvrševanju ilokucijskih dejanj nepertinentno.
Aksiom pertinentnosti
Griceov kooperacijski princip torej razreši prav toliko problemov, koli-
kor jih na novo sproži. Kaj storiti?
Leta 1978 sta Dan Sperber in Deirdre Wilson predlagala, da vse Grice-
ove konverzacijske maksime nadomestimo z enim samim aksiomom perti-
nentnosti, ki določa:
Glede na svoje zmožnosti je govorec podal kar najpertinentnejšo izjavo.6
Ali lahko takšen aksiom predstavlja izboljšavo glede na Griceov koope-
racijski princip? Vsekakor. Oglejmo si, zakaj.
Sperber in Wilson pertinentnost neke izjave opredeljujeta takole: neka
izjava je toliko bolj pertinentna, kolikor z manjšim številom informacij
omogoča poslušalcu, da kar najbolj obogati ali spremeni svoja spoznanja in
pojmovanja. Z drugimi besedami: pertinentnost neke izjave je v neposre-
dnem sorazmerju s številom pragmatičnih konsekvenc, ki jih ima za poslu-
šalca, in v obratnem sorazmerju z bogastvom informacij, ki jih vsebuje. To
6 D. Sperber, D. Wilson, Remarques sur l‘intérpretation des énoncés selon Paul Grice, v: Com-
munications 30: La Conversation, Pariz 1979, 80−93. V celoti je teorija razvita v njunem delu
Relevance: Communication and Cognition, Cambridge (Massachussetts) 1986.
