Page 63 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 63
peracijski 61
princip, aksiom
pertinentnosti
in vesolja verovanj
Sodobna lingvistična pragmatika nam je do danes ponudila kar nekaj
pripomočkov za analizo vsakdanjega običajnega/navadnega govora,
poleg teorije govornih dejanj je verjetno najbolj znana in najbolj uporablja-
na med njimi prav Griceova teorija konverzacijskih maksim in konverzacij-
skih implikatur.1
Marina Sbisà2 celo trdi, da je Griceov kooperacijski princip, temeljni
postulat omenjene teorije, (splošno) sprejet oz. uveljavljen način, ki se ga
mora govorec poslužiti, če naj ga ima poslušalec za vrednega zaupanja (tru-
stworthy), potemtakem tudi, če naj uspešno izvrši intendirano ilokucijsko
dejanje, katerega razumetje je, kakor smo ugotovili, vedno stvar poslušal-
ca.3
Ogledali si bomo torej:
1. Ali je zaupanje v kredibilnost in verodostojnost govorca res tudi nu-
jen pogoj za uspešno izvršitev ilokucijskih dejanj, ali vsaj: kaj (vse) zaupanje
v govorčevo kredibilnost predpostavlja?
S tem pa tudi:
2. Ali je koncept »zaupanja vrednega govorca« res in sploh pertinen-
ten za analizo konverzacije, ali vsaj: kakšna je njegova ekstenzija?
1 H. P. Grice, Logic and Conversation, v: Syntax and Semantics 3, New York 1975, 41−58.
2 M. Sbisà, Some Remarks on Belief, Confidence and Cooperation, v: On Believing (Episte-
mological and Semiotic Approaches), ur. H. Parret, Berlin-New York 1983, 302−315.
3 Sistematično problematizacijo tega stališča najdemo v delu J. Blommaerta, Discourse: A Criti-
cal Introduction, Cambridge 2005.
princip, aksiom
pertinentnosti
in vesolja verovanj
Sodobna lingvistična pragmatika nam je do danes ponudila kar nekaj
pripomočkov za analizo vsakdanjega običajnega/navadnega govora,
poleg teorije govornih dejanj je verjetno najbolj znana in najbolj uporablja-
na med njimi prav Griceova teorija konverzacijskih maksim in konverzacij-
skih implikatur.1
Marina Sbisà2 celo trdi, da je Griceov kooperacijski princip, temeljni
postulat omenjene teorije, (splošno) sprejet oz. uveljavljen način, ki se ga
mora govorec poslužiti, če naj ga ima poslušalec za vrednega zaupanja (tru-
stworthy), potemtakem tudi, če naj uspešno izvrši intendirano ilokucijsko
dejanje, katerega razumetje je, kakor smo ugotovili, vedno stvar poslušal-
ca.3
Ogledali si bomo torej:
1. Ali je zaupanje v kredibilnost in verodostojnost govorca res tudi nu-
jen pogoj za uspešno izvršitev ilokucijskih dejanj, ali vsaj: kaj (vse) zaupanje
v govorčevo kredibilnost predpostavlja?
S tem pa tudi:
2. Ali je koncept »zaupanja vrednega govorca« res in sploh pertinen-
ten za analizo konverzacije, ali vsaj: kakšna je njegova ekstenzija?
1 H. P. Grice, Logic and Conversation, v: Syntax and Semantics 3, New York 1975, 41−58.
2 M. Sbisà, Some Remarks on Belief, Confidence and Cooperation, v: On Believing (Episte-
mological and Semiotic Approaches), ur. H. Parret, Berlin-New York 1983, 302−315.
3 Sistematično problematizacijo tega stališča najdemo v delu J. Blommaerta, Discourse: A Criti-
cal Introduction, Cambridge 2005.
