Page 61 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 61
Zagatnost performativnosti 59
govornih dejanj,24 vztraja predvsem pri nemožnosti in neupravičenosti raz-
pustitve performativa v ilokucijo. Performativ, pravi, je povsem legitimen
in od ilokucije neodvisen koncept, ki ga je mogoče tudi strogo zamejiti.
1. Predvsem ni dovolj, če rečemo, da mora biti performativ, če naj bo
uspešen/posrečen, izrečen v 1. osebi ednine, v povednem naklonu, tvorne-
ga načina. Neka izjava je lahko performativ samo, če je obenem tudi deja-
nje. Da bi bila kaka izjava lahko (tudi) dejanje, pa je ne sme izreči kdor koli,
temveč samo tisti, ki mu pripada pravica, da tako izjavo lahko izreče, torej
avtoriteta. Performativnost neke izjave (to, ali šteje za dejanje ali ne) je torej
odvisna od izjavljalca in pogojev izjavljanja, kar z drugimi besedami pove-
dano pomeni, da se v primeru, da je izjava izrečena s pravega mesta, lahko
odrečemo tudi standard(izira)ni obliki, namreč 1. osebi ednine, povedne-
ga naklona, tvornega načina. V pravih okoliščinah je lahko performativen
kateri koli glagol, zato delitev glagolov na performativne in neperformativ-
ne ni pertinentna: performativna je lahko le izjava, torej vsakokratna po-
samezna raba nekega glagola.
2. Iz tega (1. pogoja) sledi, da je performativna izjava prav zato, ker je
dejanje, enkratna in neponovljiva. Vsaka (navidezna) ponovitev performa-
tivne izjave je že novo dejanje, ki ga izvrši tisti, ki ima za to potrebne kva-
litete, ki pa za »isto« izjavo (natančneje: izjavljanje istega stavka) niso nuj-
no enaki.
3. Iz česar ponovno sledi, da je performativna izjava, prav zato, ker sama
vzpostavlja realnost, ki jo imenuje, in ker je ta realnost za vsako izjavo nova,
samonanašajoča. Performativna izjava mora tako imenovati dejanje, ki je z
njo izvršeno, kakor tudi njegovega (iz)vršilca.
Zato ne moremo reči, da gre tako v primeru izjave
(26) Pridite!
kot v primeru izjave
(27) Ukazujem vam, da pridete!
za izjavi z enako ilokucijsko močjo, le da je le-ta v drugem primeru ekspli-
cirana, v prvem pa ne. Nasprotno, v prvem primeru gre za izjavo, ki lahko
ima ilokucijsko moč ukaza, v drugem pa (ob ustreznih okoliščinah izjavlja-
nja) za performativ, ki imenuje tako dejanje kot njegovega izvršilca.
24 E. Benveniste, Analitična filozofija in govorica, v: Problemi splošne lingvistike I, Ljubljana 1989.
govornih dejanj,24 vztraja predvsem pri nemožnosti in neupravičenosti raz-
pustitve performativa v ilokucijo. Performativ, pravi, je povsem legitimen
in od ilokucije neodvisen koncept, ki ga je mogoče tudi strogo zamejiti.
1. Predvsem ni dovolj, če rečemo, da mora biti performativ, če naj bo
uspešen/posrečen, izrečen v 1. osebi ednine, v povednem naklonu, tvorne-
ga načina. Neka izjava je lahko performativ samo, če je obenem tudi deja-
nje. Da bi bila kaka izjava lahko (tudi) dejanje, pa je ne sme izreči kdor koli,
temveč samo tisti, ki mu pripada pravica, da tako izjavo lahko izreče, torej
avtoriteta. Performativnost neke izjave (to, ali šteje za dejanje ali ne) je torej
odvisna od izjavljalca in pogojev izjavljanja, kar z drugimi besedami pove-
dano pomeni, da se v primeru, da je izjava izrečena s pravega mesta, lahko
odrečemo tudi standard(izira)ni obliki, namreč 1. osebi ednine, povedne-
ga naklona, tvornega načina. V pravih okoliščinah je lahko performativen
kateri koli glagol, zato delitev glagolov na performativne in neperformativ-
ne ni pertinentna: performativna je lahko le izjava, torej vsakokratna po-
samezna raba nekega glagola.
2. Iz tega (1. pogoja) sledi, da je performativna izjava prav zato, ker je
dejanje, enkratna in neponovljiva. Vsaka (navidezna) ponovitev performa-
tivne izjave je že novo dejanje, ki ga izvrši tisti, ki ima za to potrebne kva-
litete, ki pa za »isto« izjavo (natančneje: izjavljanje istega stavka) niso nuj-
no enaki.
3. Iz česar ponovno sledi, da je performativna izjava, prav zato, ker sama
vzpostavlja realnost, ki jo imenuje, in ker je ta realnost za vsako izjavo nova,
samonanašajoča. Performativna izjava mora tako imenovati dejanje, ki je z
njo izvršeno, kakor tudi njegovega (iz)vršilca.
Zato ne moremo reči, da gre tako v primeru izjave
(26) Pridite!
kot v primeru izjave
(27) Ukazujem vam, da pridete!
za izjavi z enako ilokucijsko močjo, le da je le-ta v drugem primeru ekspli-
cirana, v prvem pa ne. Nasprotno, v prvem primeru gre za izjavo, ki lahko
ima ilokucijsko moč ukaza, v drugem pa (ob ustreznih okoliščinah izjavlja-
nja) za performativ, ki imenuje tako dejanje kot njegovega izvršilca.
24 E. Benveniste, Analitična filozofija in govorica, v: Problemi splošne lingvistike I, Ljubljana 1989.
