Page 59 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 59
Zagatnost performativnosti 57
Bistvena razlika med ilokucijskim in perlokucijskim dejanjem je − spet
po Austinu − v tem, da je prvi konvencionalen, drugi pa ne:21 če hočemo
nekoga razjeziti, lahko to storimo na mnogo raznovrstnih, verbalnih in
neverbalnih načinov, ne poznamo pa nekega ustaljenega, uveljavljenega,
skratka konvencionalnega načina, da nekoga spravimo ob pamet.
Če smo formulo ilokucijskega dejanja zapisali kot F(p), bi formulo ce-
lotnega govornega dejanja lahko zapisali kot:
F(p) —Ȝ q,
pri čemer nam prav operator, ki veže ilokucijskost s perlokucijskostjo, pove,
da je q sicer posledica F(p), ne pove pa nam nič o samem q, niti o njegovi
nujnosti.22
Perlokucija kot resnica ilokucije
V prejšnjih poglavjih smo videli, da ima težave s konvencionalnostjo
tudi ilokucijsko dejanje: ugotovili smo, da so konvencionalna le nekatera
ilokucijska dejanja, tista, ki se opirajo na družbene konvencije, preostalim
pa niti Austinova oslabljena definicija konvencionalnosti − da jih je na-
mreč zmeraj mogoče eksplicirati s pomočjo performativnega prefiksa − ne
pomaga dosti. Če naj zagotovijo razumetje svojega pomena in še zlasti svoje
moči, se morajo opreti na že opisano kompleksno igro intenc: svojemu po-
slušalcu morajo dati vedeti, da je njihova intenca, da prepozna, da je njihova
21 Steven Davis, eden redkih avtorjev, ki se je ukvarjal s problemom perlokucijskih dejanj, trdi
nasprotno: da namreč obstajajo perlokucijska dejanja, ki so konvencionalna, in sicer tista perlo-
kucijska dejanja, ki so namen nekaterih ilokucijskih dejanj. Namen ilokucijskega dejanja spraše-
vanja je ustvariti določen perlokucijski učinek, namreč dobiti (izvleči/izsiliti) določen odgovor;
ali z drugimi besedami: če želimo dobiti določeno informacijo, določen odgovor, je najkonvenci-
onalnejši način, da do njega pridemo, ta, da postavimo vprašanje. (S. Davis, Perlocutions, v: Spe-
ech Act Theory and Pragmatics, ur. J. Searle, F. Kiefer, M. Bierwisch, Dordrecht 1980.)
22 Operator —Ȝ (nekateri avtorji ga opisujejo kot trnek, mi pa smo ga bili prisiljeni sestaviti iz raz-
položljivih znakov) si sposojamo iz modalne logike in koncepta »stroge implikacije«, v nasprot-
ju s t. i. »materialno implikacijo« z operatorjem →. Nevšečnosti materialne implikacije je v tem,
da lahko neresnična propozicija implicira katero koli propozicijo ali da lahko katera koli propo-
zicija implicira resnično propozicijo. Stroga implikacija je veliko ožja: p —Ȝ q moramo tako brati:
»q je mogoče deducirati iz p«, kar z drugimi besedami pomeni, da je q neposredno odvisen od p,
česar materialna implikacija ne zahteva.
Ta notacija se je uveljavila tudi v teoriji konverzacijskih implikatur in Ducrotovi teoriji argu-
mentacije v jeziku, kjer zaznamuje prehod od izjave − argumenta k izjavi − sklepu. Moment, ki
je v teh dveh teorijah še zlasti poudarjen, je nenujnost q glede na p: q je sicer mogoče deducira-
ti iz p, nikakor pa ni nujno, da je iz p mogoče deducirati le q: p ima lahko za učinek/posledico
tudi q’ ali q”. Na ta način rabimo operator —Ȝ tudi mi. Glej tudi C. I. Lewis, The Structure of
the System of Strict Implication, v: Contemporary Philosophical Logic, ur. I. M. Copi, J. A. Go-
uld, New York 1978.
Bistvena razlika med ilokucijskim in perlokucijskim dejanjem je − spet
po Austinu − v tem, da je prvi konvencionalen, drugi pa ne:21 če hočemo
nekoga razjeziti, lahko to storimo na mnogo raznovrstnih, verbalnih in
neverbalnih načinov, ne poznamo pa nekega ustaljenega, uveljavljenega,
skratka konvencionalnega načina, da nekoga spravimo ob pamet.
Če smo formulo ilokucijskega dejanja zapisali kot F(p), bi formulo ce-
lotnega govornega dejanja lahko zapisali kot:
F(p) —Ȝ q,
pri čemer nam prav operator, ki veže ilokucijskost s perlokucijskostjo, pove,
da je q sicer posledica F(p), ne pove pa nam nič o samem q, niti o njegovi
nujnosti.22
Perlokucija kot resnica ilokucije
V prejšnjih poglavjih smo videli, da ima težave s konvencionalnostjo
tudi ilokucijsko dejanje: ugotovili smo, da so konvencionalna le nekatera
ilokucijska dejanja, tista, ki se opirajo na družbene konvencije, preostalim
pa niti Austinova oslabljena definicija konvencionalnosti − da jih je na-
mreč zmeraj mogoče eksplicirati s pomočjo performativnega prefiksa − ne
pomaga dosti. Če naj zagotovijo razumetje svojega pomena in še zlasti svoje
moči, se morajo opreti na že opisano kompleksno igro intenc: svojemu po-
slušalcu morajo dati vedeti, da je njihova intenca, da prepozna, da je njihova
21 Steven Davis, eden redkih avtorjev, ki se je ukvarjal s problemom perlokucijskih dejanj, trdi
nasprotno: da namreč obstajajo perlokucijska dejanja, ki so konvencionalna, in sicer tista perlo-
kucijska dejanja, ki so namen nekaterih ilokucijskih dejanj. Namen ilokucijskega dejanja spraše-
vanja je ustvariti določen perlokucijski učinek, namreč dobiti (izvleči/izsiliti) določen odgovor;
ali z drugimi besedami: če želimo dobiti določeno informacijo, določen odgovor, je najkonvenci-
onalnejši način, da do njega pridemo, ta, da postavimo vprašanje. (S. Davis, Perlocutions, v: Spe-
ech Act Theory and Pragmatics, ur. J. Searle, F. Kiefer, M. Bierwisch, Dordrecht 1980.)
22 Operator —Ȝ (nekateri avtorji ga opisujejo kot trnek, mi pa smo ga bili prisiljeni sestaviti iz raz-
položljivih znakov) si sposojamo iz modalne logike in koncepta »stroge implikacije«, v nasprot-
ju s t. i. »materialno implikacijo« z operatorjem →. Nevšečnosti materialne implikacije je v tem,
da lahko neresnična propozicija implicira katero koli propozicijo ali da lahko katera koli propo-
zicija implicira resnično propozicijo. Stroga implikacija je veliko ožja: p —Ȝ q moramo tako brati:
»q je mogoče deducirati iz p«, kar z drugimi besedami pomeni, da je q neposredno odvisen od p,
česar materialna implikacija ne zahteva.
Ta notacija se je uveljavila tudi v teoriji konverzacijskih implikatur in Ducrotovi teoriji argu-
mentacije v jeziku, kjer zaznamuje prehod od izjave − argumenta k izjavi − sklepu. Moment, ki
je v teh dveh teorijah še zlasti poudarjen, je nenujnost q glede na p: q je sicer mogoče deducira-
ti iz p, nikakor pa ni nujno, da je iz p mogoče deducirati le q: p ima lahko za učinek/posledico
tudi q’ ali q”. Na ta način rabimo operator —Ȝ tudi mi. Glej tudi C. I. Lewis, The Structure of
the System of Strict Implication, v: Contemporary Philosophical Logic, ur. I. M. Copi, J. A. Go-
uld, New York 1978.
