Page 58 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.

Od performativa do govornih dejanj
storimo to zato, da bi sogovornika oz. poslušalca prepričali, da mu grozi ne-
varnost in naj se umakne na varno.
Lahko pa se zgodi, da naš poslušalec sicer povsem doume igro naših in-
tenc, pa vendar ostane sredi polja, iz oči v oči z razjarjenim bikom. Zakaj,
kaj je šlo narobe?
Poskušajmo ta fenomen osvetliti z vpeljavo tretje, zadnje razsežnosti
govornega dejanja, perlokucije.
S tem ko izvršujemo neko lokucijsko in z njim tudi že ilokucijsko de-
janje, pravzaprav izvršujemo še neko tretje dejanje, pravi Austin. S tem ko
nekaj rečemo, ponavadi vplivamo na čustva, misli ali dejanja svojega sogo-
vornika oz. poslušalca, ta vpliv pa je lahko nameren ali pa tudi ne. Takšno
dejanje Austin imenuje perlokucija20 in ga v grobem razdeli na dve vrsti:
a) na perlokucijo, ki se v poimenovanju dejanja (vsaj) posredno nanaša
na njegovo lokucijsko oz. ilokucijsko razsežnost (ne pozabimo, da šele vse
tri razsežnosti skupaj tvorijo govorno dejanje v celoti);
b) na perlokucijo, ki se v poimenovanju dejanja ne nanaša na njegovo lo-
kucijsko oz. ilokucijsko razsežnost.
Perlokuciji ilokucije

(21) Svetoval mi je naj jo ustrelim
bi bili torej (lahko)

(22) a) Prepričal me je, naj jo ustrelim
ali

(22) b) Pripravil me je do tega, da jo ustrelim.
Ilokucije:

(23) Protestiral je proti mojemu ravnanju
pa:

(24) a) Zadržal me je
ali

(24) b) Vznejevoljil me je.

20 J. L. Austin, How to Do …, Oxford 1962, 1984, 101.