Page 60 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 60
Od performativa do govornih dejanj
intenca (na primer) opozoriti ga in da njegovo prepoznanje te intence (da je
njihova intenca, da prepozna, da je njihova intenca, da prepozna) šteje kot
vzrok ali vsaj eden od vzrokov za njegov umik na varno.
Prav razlikovanje med ilokucijo in perlokucijo nam bo pokazalo, da
tudi razumetje igre intenc ni dovolj za uspešno izvršitev nekega (po mož-
nosti celo v performativnem prefiksu imenovanega) ilokucijskega dejanja.
Vzemimo, da se znajdem sredi polja, da mi nasproti prihaja bik in da mi
nekdo zakliče:
(17) Opozarjam vas, da vas bo bik napadel.
Njegovih besed (njegovega opozorila?) ne poslušam, (slišim jih že, le
vzamem jih ne resno), se ne umaknem in bik se res zakadi vame. Kasneje
dogodek komentiram takole:
(25) Opozoril me je (ilokucija), vendar me ni prepričal (perlokucija).
Rekli smo, da se ilokucijsko dejanje, recimo opozorilo, izpolni le, če ga
poslušalec oz. sogovornik kot tako, torej kot opozorilo, tudi razume. Zdi
se, da je v našem primeru ta pogoj izpolnjen.
Rekli pa smo tudi, da ilokucijsko dejanje ni samo sebi namen, da je nje-
gov smisel prav v vplivanju oz. učinkovanju na nekaj − ali na nekoga − dru-
gega, (in to) v skladu s svojo (domnevno) ilokucijsko močjo. Ta pogoj v na-
šem primeru ni bil izpolnjen.
Govorec priznava, da je bil opozorjen, a vendar je ravnal, kot da ne bi
bil opozorjen. Izvršeno perlokucijsko dejanje, ki očitno spada v tisto vrsto
perlokucij, ki se v poimenovanju (izvršenega) dejanja nanašajo na odnosno
ilokucijsko dejanje, pravi, da govorca (domnevno) opozorilo ni prepričalo.
Lahko v takem primeru govorimo o izvršenem ilokucijskem dejanju
opozorila? Lahko sploh govorimo o kakem ilokucijskem dejanju?
Ali še radikalneje: je sploh smiselno govoriti o ilokucijskih dejanjih?
So ilokucijska dejanja sploh mogoča?
Je, vendar le, če jih strogo razmejimo od performativov.
Benveniste, ki je sicer neodvisno od Austina in po drugi poti tudi sam
odkril performativno razsežnost govora,23 v svoji kritiki Austinove razpu-
stitve distinkcije med performativom in konstativom v splošnejšo teorijo
23 E. Benveniste, O subjektivnosti v govorici, v: Problemi splošne lingvistike I, Ljubljana 1989.
intenca (na primer) opozoriti ga in da njegovo prepoznanje te intence (da je
njihova intenca, da prepozna, da je njihova intenca, da prepozna) šteje kot
vzrok ali vsaj eden od vzrokov za njegov umik na varno.
Prav razlikovanje med ilokucijo in perlokucijo nam bo pokazalo, da
tudi razumetje igre intenc ni dovolj za uspešno izvršitev nekega (po mož-
nosti celo v performativnem prefiksu imenovanega) ilokucijskega dejanja.
Vzemimo, da se znajdem sredi polja, da mi nasproti prihaja bik in da mi
nekdo zakliče:
(17) Opozarjam vas, da vas bo bik napadel.
Njegovih besed (njegovega opozorila?) ne poslušam, (slišim jih že, le
vzamem jih ne resno), se ne umaknem in bik se res zakadi vame. Kasneje
dogodek komentiram takole:
(25) Opozoril me je (ilokucija), vendar me ni prepričal (perlokucija).
Rekli smo, da se ilokucijsko dejanje, recimo opozorilo, izpolni le, če ga
poslušalec oz. sogovornik kot tako, torej kot opozorilo, tudi razume. Zdi
se, da je v našem primeru ta pogoj izpolnjen.
Rekli pa smo tudi, da ilokucijsko dejanje ni samo sebi namen, da je nje-
gov smisel prav v vplivanju oz. učinkovanju na nekaj − ali na nekoga − dru-
gega, (in to) v skladu s svojo (domnevno) ilokucijsko močjo. Ta pogoj v na-
šem primeru ni bil izpolnjen.
Govorec priznava, da je bil opozorjen, a vendar je ravnal, kot da ne bi
bil opozorjen. Izvršeno perlokucijsko dejanje, ki očitno spada v tisto vrsto
perlokucij, ki se v poimenovanju (izvršenega) dejanja nanašajo na odnosno
ilokucijsko dejanje, pravi, da govorca (domnevno) opozorilo ni prepričalo.
Lahko v takem primeru govorimo o izvršenem ilokucijskem dejanju
opozorila? Lahko sploh govorimo o kakem ilokucijskem dejanju?
Ali še radikalneje: je sploh smiselno govoriti o ilokucijskih dejanjih?
So ilokucijska dejanja sploh mogoča?
Je, vendar le, če jih strogo razmejimo od performativov.
Benveniste, ki je sicer neodvisno od Austina in po drugi poti tudi sam
odkril performativno razsežnost govora,23 v svoji kritiki Austinove razpu-
stitve distinkcije med performativom in konstativom v splošnejšo teorijo
23 E. Benveniste, O subjektivnosti v govorici, v: Problemi splošne lingvistike I, Ljubljana 1989.
