Page 55 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 55
Zagatnost performativnosti 53
nega stavka konvencionalno povezan z ustvarjanjem intendiranega iloku-
cijskega učinka. Ko torej pravimo:
(17) Opozarjam vas, da vas bo bik napadel,
je naša intenca proizvesti ilokucijski učinek opozorila prav s tem, da poslu-
šalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, našo intenco
pa naj bi poslušalec prepoznal prav zato, ker je izrečeni stavek ali jezikov-
ni izraz konvencionalno povezan z ustvarjanjem ilokucijskega učinka, ki
ga intendiramo.
Če je naša intenca določen ilokucijski učinek proizvesti tako, da poslu-
šalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, je nerodnost le
v tem, da potem ne rabimo stavka ali jezikovnega izraza, katerega izreka-
nje bi bilo konvencionalno povezano z ustvarjanjem željenega ilokucijske-
ga učinka.
Ča pa po drugi strani imamo kak jezikovni izraz, katerega izrekanje je
konvencionalno povezano z ustvarjanjem intendiranega ilokucijskega učin-
ka, potem je pač odveč naša intenca, da bi ta ilokucijski učinek proizvedli
s poslušalčevim prepoznanjem naše intence po tem ilokucijskem učinku.
Poti se izključujeta.
Vendar pa ne gre le za nerodnost, gre tudi za težavo. Izjava (17) namreč
ni konvencionalen način izražanja opozorila oz. ilokucijske moči opozori-
la. Rekli bi lahko tudi le:
(18) Bik vas bo napadel,
le da v tem primeru ni (vsaj navidez) že vnaprej jasno, ali gre za trditev
ali za opozorilo ali za kaj tretjega. Pa tudi če bi bilo! Naše opozorilo mora
kot opozorilo prepoznati šele naš sogovornik, ne glede na to, ali se naša iz-
java že sama razglaša za opozorilo ali ne. Kako naj to dosežemo?
Grice-Strawsonova kompleksna intenca
Searlova analiza, ali bolje konstrukcija obljubljanja, temelji na reviziji
ijGenrpnicreea-ovnvaoerdatvseonotirnmijoepsptooammlieenpnoraims.1o7(tGpnoormiscteeinnlontnče)in; mcti.seNtdoe,nkkaaarjrav»onbnieamrtaepvonorimoji«epnopomommen(epanoliomnčeie,nkpnaa)j
drugega, če v »konstrukcijo« pomena niso vmešane intence, na primer:
(19) Oblaki na nebu pomenijo, da bo deževalo.
17 H. P. Grice, Meaning, v: Philosophical Logic, Oxford 1971.
nega stavka konvencionalno povezan z ustvarjanjem intendiranega iloku-
cijskega učinka. Ko torej pravimo:
(17) Opozarjam vas, da vas bo bik napadel,
je naša intenca proizvesti ilokucijski učinek opozorila prav s tem, da poslu-
šalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, našo intenco
pa naj bi poslušalec prepoznal prav zato, ker je izrečeni stavek ali jezikov-
ni izraz konvencionalno povezan z ustvarjanjem ilokucijskega učinka, ki
ga intendiramo.
Če je naša intenca določen ilokucijski učinek proizvesti tako, da poslu-
šalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, je nerodnost le
v tem, da potem ne rabimo stavka ali jezikovnega izraza, katerega izreka-
nje bi bilo konvencionalno povezano z ustvarjanjem željenega ilokucijske-
ga učinka.
Ča pa po drugi strani imamo kak jezikovni izraz, katerega izrekanje je
konvencionalno povezano z ustvarjanjem intendiranega ilokucijskega učin-
ka, potem je pač odveč naša intenca, da bi ta ilokucijski učinek proizvedli
s poslušalčevim prepoznanjem naše intence po tem ilokucijskem učinku.
Poti se izključujeta.
Vendar pa ne gre le za nerodnost, gre tudi za težavo. Izjava (17) namreč
ni konvencionalen način izražanja opozorila oz. ilokucijske moči opozori-
la. Rekli bi lahko tudi le:
(18) Bik vas bo napadel,
le da v tem primeru ni (vsaj navidez) že vnaprej jasno, ali gre za trditev
ali za opozorilo ali za kaj tretjega. Pa tudi če bi bilo! Naše opozorilo mora
kot opozorilo prepoznati šele naš sogovornik, ne glede na to, ali se naša iz-
java že sama razglaša za opozorilo ali ne. Kako naj to dosežemo?
Grice-Strawsonova kompleksna intenca
Searlova analiza, ali bolje konstrukcija obljubljanja, temelji na reviziji
ijGenrpnicreea-ovnvaoerdatvseonotirnmijoepsptooammlieenpnoraims.1o7(tGpnoormiscteeinnlontnče)in; mcti.seNtdoe,nkkaaarjrav»onbnieamrtaepvonorimoji«epnopomommen(epanoliomnčeie,nkpnaa)j
drugega, če v »konstrukcijo« pomena niso vmešane intence, na primer:
(19) Oblaki na nebu pomenijo, da bo deževalo.
17 H. P. Grice, Meaning, v: Philosophical Logic, Oxford 1971.
