Page 54 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 54
Od performativa do govornih dejanj
b) če je obljuba iskrena, potem G misli, da je sposoben, da je v njegovi
moči, storiti D.
7. G-jeva intenca je, da ga bo izjavljanje S zavezalo izvršitvi D.
To je bistveni pogoj, ki obljubljanje loči od drugih ilokucijskih dejanj.
8. G-jeva intenca (i-1) je v P ustvariti vednost V, da izjavljenje S šteje, kot
da se je G zavezal izvršitvi D. G-jeva intenca je to vednost V ustvariti prav s
prepoznanjem i-1, to je svoje (G-jeve) intence, da v P ustvari vednost V, in da
bi bila i-1 prepoznana prav zaradi P-jevega poznavanja pomena S.
Govorčeva intenca je torej proizvesti neki ilokucijski učinek prav s tem,
da poslušalec prepozna njegovo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, to
prepoznanje pa namerava doseči prav s pomočjo dejstva, da je pomen izre-
čenega stavka konvencionalno vezan na ustvarjanje tega učinka.
Če pa je pomen nekega stavka konvencionalno vezan na ustvarjanje do-
ločenega ilokucijskega učinka, potem je druga intenca (intenca, da poslu-
šalec prepozna govorčevo intenco, da želi slednji proizvesti neki ilokucij-
ski učinek) preprosto odveč: če želi govorec proizvesti neki ilokucijski uči-
nek, in če je pomen kakega jezikovnega izraza konvencionalno povezan z
ustvarjanjem tega učinka, potem pač preprosto izreče ta izraz in proizve-
de željeni učinek. Če pa se mora pri zagotavljanju željenega učinka opre-
ti na intenc o, da bo sogovorec prepoznal njegovo intenco, da želi proizve-
sti določen učinek, to pomeni samo to, da pomen izrečenega stavka oz. je-
zikovnega izraza ni konvencionalno vezan na ustvarjanje določenega iloku-
cijskega učinka.
Za nameček Searle osem navedenih pogojev zapečati še z devetim, ki
pravi:
9. Semantična pravila dialekta, ki ga govorita G in P, so takšna, da je S
pravilno in iskreno rabljen, če in samo če so izpolnjeni pogoji 1–8, kar z dru-
gimi besedami pomeni, da Searle v semantiko (nekega jezika) vlači tisto,
kar je temeljno pragmatičnega: samo komunikacijo.
Dejstvo, da gre pri Searlu za ilokucijsko dejanje obljubljanja, ki ima v
teoriji govornih dejanj nekako poseben status (kakšnega, bomo pojasnili
kasneje), morda malce prikriva, kaj natanko želimo reči. Vzemimo, na pri-
mer, da želimo opozoriti, in ne obljubiti.
V tem primeru je, po Searlu, naša intenca proizvesti neki ilokucijski
učinek prav s tem, da poslušalec prepozna našo intenco proizvesti ta iloku-
cijski učinek in pa da našo intenco prepozna prav zato, ker je pomen izreče-
b) če je obljuba iskrena, potem G misli, da je sposoben, da je v njegovi
moči, storiti D.
7. G-jeva intenca je, da ga bo izjavljanje S zavezalo izvršitvi D.
To je bistveni pogoj, ki obljubljanje loči od drugih ilokucijskih dejanj.
8. G-jeva intenca (i-1) je v P ustvariti vednost V, da izjavljenje S šteje, kot
da se je G zavezal izvršitvi D. G-jeva intenca je to vednost V ustvariti prav s
prepoznanjem i-1, to je svoje (G-jeve) intence, da v P ustvari vednost V, in da
bi bila i-1 prepoznana prav zaradi P-jevega poznavanja pomena S.
Govorčeva intenca je torej proizvesti neki ilokucijski učinek prav s tem,
da poslušalec prepozna njegovo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, to
prepoznanje pa namerava doseči prav s pomočjo dejstva, da je pomen izre-
čenega stavka konvencionalno vezan na ustvarjanje tega učinka.
Če pa je pomen nekega stavka konvencionalno vezan na ustvarjanje do-
ločenega ilokucijskega učinka, potem je druga intenca (intenca, da poslu-
šalec prepozna govorčevo intenco, da želi slednji proizvesti neki ilokucij-
ski učinek) preprosto odveč: če želi govorec proizvesti neki ilokucijski uči-
nek, in če je pomen kakega jezikovnega izraza konvencionalno povezan z
ustvarjanjem tega učinka, potem pač preprosto izreče ta izraz in proizve-
de željeni učinek. Če pa se mora pri zagotavljanju željenega učinka opre-
ti na intenc o, da bo sogovorec prepoznal njegovo intenco, da želi proizve-
sti določen učinek, to pomeni samo to, da pomen izrečenega stavka oz. je-
zikovnega izraza ni konvencionalno vezan na ustvarjanje določenega iloku-
cijskega učinka.
Za nameček Searle osem navedenih pogojev zapečati še z devetim, ki
pravi:
9. Semantična pravila dialekta, ki ga govorita G in P, so takšna, da je S
pravilno in iskreno rabljen, če in samo če so izpolnjeni pogoji 1–8, kar z dru-
gimi besedami pomeni, da Searle v semantiko (nekega jezika) vlači tisto,
kar je temeljno pragmatičnega: samo komunikacijo.
Dejstvo, da gre pri Searlu za ilokucijsko dejanje obljubljanja, ki ima v
teoriji govornih dejanj nekako poseben status (kakšnega, bomo pojasnili
kasneje), morda malce prikriva, kaj natanko želimo reči. Vzemimo, na pri-
mer, da želimo opozoriti, in ne obljubiti.
V tem primeru je, po Searlu, naša intenca proizvesti neki ilokucijski
učinek prav s tem, da poslušalec prepozna našo intenco proizvesti ta iloku-
cijski učinek in pa da našo intenco prepozna prav zato, ker je pomen izreče-
