Page 50 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 50
Od performativa do govornih dejanj
Ilokucija: nekaj nevšečnosti
Po detajlnem opisu in analizi (vsega?) tistega, kar s tem, ko nekaj reče-
mo, tudi storimo, nam je uspelo govorno dejanje – razen njegove perloku-
cijske razsežnosti, ki smo se ji do zdaj namerno izogibali – strniti v skro-
mno formulo. Ugotovili smo, kako je ilokucijsko dejanje strukturirano, ne
vemo pa še, kako učinkuje, kako dosega svoje učinke. Ni namreč dovolj, da
se neko ilokucijsko dejanje (v svoji eksplicitni varianti, s performativnim
prefiksom) razglaša za, na primer, obljubo, da bi obljuba tudi zares bilo: kot
obljuba mora tudi delovati, kot obljuba mora biti prepoz nano s strani po-
slušalca oz. sogovorca, sicer ni in ne more veljati za govorno dejanje z iloku-
cijsko močjo obljube. Govorec mora torej poskrbeti, da njegov sogovorec pra
vilno razume pomen in moč njegove izjave, ali z Austinovimi besedami: za-
gotoviti mora njen »uptake«. Od tega je odvisen:
a) učinek izjave (na primer, da je naš ukaz tudi razumel kot ukaz)
in pa
b) odgovor (da je v skladu z danim ukazom tudi ravnal).
Le na prvi pogled se lahko zdi, da je eksplicitni performativ uni-
verzalna rešitev, češ, moč, eksplicirana v performativnem prefiksu oz.
z njim, je tudi moč celotne izjave. Vzemimo, da se znajdemo v banki v
času ropa in da nam oboroženi individuum zabrusi:
(13) Svetujem ti, da dvigneš roke!
Je to nasvet? Morda, vsekakor pa smo roke dvignili zato, ker smo ga ra-
zumeli kot grožnjo. In tisto, kar šteje, je prav poslušalčevo oz. sogovorčevo
razumetje govornega dejanja. Še nerodnejši je naslednji primer, izrečen v
konfliktni situaciji:
(14) Prisegam ti, da si me boš zapomnil!
Nedvomno gre res za prisego, toda ta njena neposredna ilokucijska moč
postane pomembna šele skozi posredno: skozi dejstvo, da gre nedvomno za
grožnjo. V performativnem prefiksu »eksplicirana« ilokucijska moč nam
ne pove dovolj, še več, s performativnostjo svojega priseganja krepi prav ilo-
kucijsko moč, ki s performativnim prefiksom ni eksplicirana, namreč gro-
žnjo.
Nič bolje ni s konvencionalnostjo govornih dejanj.
Resda se zdi, da sta izvršitev in učinkovanje nekaterih govornih dejanj
urejena s konvencijami, vendar gre v teh primerih za socialne, za zunajgo-
Ilokucija: nekaj nevšečnosti
Po detajlnem opisu in analizi (vsega?) tistega, kar s tem, ko nekaj reče-
mo, tudi storimo, nam je uspelo govorno dejanje – razen njegove perloku-
cijske razsežnosti, ki smo se ji do zdaj namerno izogibali – strniti v skro-
mno formulo. Ugotovili smo, kako je ilokucijsko dejanje strukturirano, ne
vemo pa še, kako učinkuje, kako dosega svoje učinke. Ni namreč dovolj, da
se neko ilokucijsko dejanje (v svoji eksplicitni varianti, s performativnim
prefiksom) razglaša za, na primer, obljubo, da bi obljuba tudi zares bilo: kot
obljuba mora tudi delovati, kot obljuba mora biti prepoz nano s strani po-
slušalca oz. sogovorca, sicer ni in ne more veljati za govorno dejanje z iloku-
cijsko močjo obljube. Govorec mora torej poskrbeti, da njegov sogovorec pra
vilno razume pomen in moč njegove izjave, ali z Austinovimi besedami: za-
gotoviti mora njen »uptake«. Od tega je odvisen:
a) učinek izjave (na primer, da je naš ukaz tudi razumel kot ukaz)
in pa
b) odgovor (da je v skladu z danim ukazom tudi ravnal).
Le na prvi pogled se lahko zdi, da je eksplicitni performativ uni-
verzalna rešitev, češ, moč, eksplicirana v performativnem prefiksu oz.
z njim, je tudi moč celotne izjave. Vzemimo, da se znajdemo v banki v
času ropa in da nam oboroženi individuum zabrusi:
(13) Svetujem ti, da dvigneš roke!
Je to nasvet? Morda, vsekakor pa smo roke dvignili zato, ker smo ga ra-
zumeli kot grožnjo. In tisto, kar šteje, je prav poslušalčevo oz. sogovorčevo
razumetje govornega dejanja. Še nerodnejši je naslednji primer, izrečen v
konfliktni situaciji:
(14) Prisegam ti, da si me boš zapomnil!
Nedvomno gre res za prisego, toda ta njena neposredna ilokucijska moč
postane pomembna šele skozi posredno: skozi dejstvo, da gre nedvomno za
grožnjo. V performativnem prefiksu »eksplicirana« ilokucijska moč nam
ne pove dovolj, še več, s performativnostjo svojega priseganja krepi prav ilo-
kucijsko moč, ki s performativnim prefiksom ni eksplicirana, namreč gro-
žnjo.
Nič bolje ni s konvencionalnostjo govornih dejanj.
Resda se zdi, da sta izvršitev in učinkovanje nekaterih govornih dejanj
urejena s konvencijami, vendar gre v teh primerih za socialne, za zunajgo-
