Page 51 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 51
Zagatnost performativnosti 49
vorne in zunajjezikovne konvencije, ilokucijska moč govornih dejanj pa je
opredeljena kot nekaj povsem znotrajjezikovnega: omenili smo že, da Au-
stin konvencionalnost ilokucijskih dejanj razume kot možnost, da sleherno
ilokucijsko dejanje prevedemo v eksplicitno obliko, ki bo tako rekoč s svojo
formo, torej znotrajjezikovno, izražala svojo ilokucijsko moč.
Da lahko krstimo ladjo ali odpremo sestanek, moramo biti za to dolo-
čeni, biti moramo določeni kot tisti, ki naj krsti ladjo, in določeni oz. pre-
poznani kot vodja sestanka. Ilokucijska moč izjave v teh in takšnih pri-
merih, ki jih uravnavajo zunajjezikovne konvencije, tako rekoč ne šteje oz.
je sploh ni, saj »krstilne« ali »odpiralne« ilokucijske moči ne poznamo.
Kot po pravilu tovrstne izjave tudi ne poznajo in ne rabijo razvite, ekspli-
citne oblike, ki naj bi (šele) pojasnila njihovo ilokucijsko moč, pa tudi sicer
bi težko rekli, da izjava
(15) Odpiram sestanek
pravzaprav pomeni:
(16) Razglašam, da je sestanek odprt,
saj ga moramo šele odpreti. Pa o tem več kasneje.
Nasprotno pa je za našega sogovornika zelo pomembno, da ima naša iz-
java dejansko moč »nasveta« ali »priporočila«, tega pa mu ne more zago-
toviti nobena zunajjezikovna konvencija. To mu moramo dati vedeti sami,
iz naše izjave mora razbrati, da je naš namen, naša intenca, da mu želimo
nekaj svetovati ali priporočiti. Kako lahko to dosežemo?
Intence
V analizi strukture govornega dejanja smo se do zdaj že dvakrat srečali
z intencami. Najprej so bile to Forgusonove J-intence, ki naj zagotovijo, da
glasovi, ki jih je govorec izustil, res štejejo za besede nekega (določenega) je-
zika in tako predstavljajo neko fatično dejanje.
Potem smo imeli opraviti s – prav tako Forgusonovimi – SR-intencami,
z intencami, ki naj z določitvijo smisla in reference omogočijo in zagotovijo
prehod iz določljivosti fatičnega v določenost retičnega dejanja.
Nujni pogoj, da bi neko retično in z njim lokucijsko dejanje (Forguson
namreč v tej točki ne priznava Searlove kritike Austina) imelo tudi neko
(določeno) ilokucijsko moč, pa je po Forgusonu prav govorčeva intenca, da
ima takšno moč: govorec izjavo izreka z intenco, da bi, na primer, opozarjal.
vorne in zunajjezikovne konvencije, ilokucijska moč govornih dejanj pa je
opredeljena kot nekaj povsem znotrajjezikovnega: omenili smo že, da Au-
stin konvencionalnost ilokucijskih dejanj razume kot možnost, da sleherno
ilokucijsko dejanje prevedemo v eksplicitno obliko, ki bo tako rekoč s svojo
formo, torej znotrajjezikovno, izražala svojo ilokucijsko moč.
Da lahko krstimo ladjo ali odpremo sestanek, moramo biti za to dolo-
čeni, biti moramo določeni kot tisti, ki naj krsti ladjo, in določeni oz. pre-
poznani kot vodja sestanka. Ilokucijska moč izjave v teh in takšnih pri-
merih, ki jih uravnavajo zunajjezikovne konvencije, tako rekoč ne šteje oz.
je sploh ni, saj »krstilne« ali »odpiralne« ilokucijske moči ne poznamo.
Kot po pravilu tovrstne izjave tudi ne poznajo in ne rabijo razvite, ekspli-
citne oblike, ki naj bi (šele) pojasnila njihovo ilokucijsko moč, pa tudi sicer
bi težko rekli, da izjava
(15) Odpiram sestanek
pravzaprav pomeni:
(16) Razglašam, da je sestanek odprt,
saj ga moramo šele odpreti. Pa o tem več kasneje.
Nasprotno pa je za našega sogovornika zelo pomembno, da ima naša iz-
java dejansko moč »nasveta« ali »priporočila«, tega pa mu ne more zago-
toviti nobena zunajjezikovna konvencija. To mu moramo dati vedeti sami,
iz naše izjave mora razbrati, da je naš namen, naša intenca, da mu želimo
nekaj svetovati ali priporočiti. Kako lahko to dosežemo?
Intence
V analizi strukture govornega dejanja smo se do zdaj že dvakrat srečali
z intencami. Najprej so bile to Forgusonove J-intence, ki naj zagotovijo, da
glasovi, ki jih je govorec izustil, res štejejo za besede nekega (določenega) je-
zika in tako predstavljajo neko fatično dejanje.
Potem smo imeli opraviti s – prav tako Forgusonovimi – SR-intencami,
z intencami, ki naj z določitvijo smisla in reference omogočijo in zagotovijo
prehod iz določljivosti fatičnega v določenost retičnega dejanja.
Nujni pogoj, da bi neko retično in z njim lokucijsko dejanje (Forguson
namreč v tej točki ne priznava Searlove kritike Austina) imelo tudi neko
(določeno) ilokucijsko moč, pa je po Forgusonu prav govorčeva intenca, da
ima takšno moč: govorec izjavo izreka z intenco, da bi, na primer, opozarjal.
