Page 52 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 52
Od performativa do govornih dejanj
Očitno je, da gre za tri različne vrste intenc: medtem ko so J-intence in
SR-intence tako rekoč nezavedne – ko izrekamo glasove, ki so glasovi ne-
kega jezika, jih ne izrekamo z zavestno intenco, da bi bili to glasovi neke-
ga določenega jezika, razen morda v primeru tujega jezika in je zato njihov
status, pa tudi sam obstoj, vprašljiv14 (zdi se, da je njihova eksistenca lahko
le metodološka), pa gre v primeru intenc po določeni ilokucijski moči za in-
tence, ki morajo biti zavestne, če naj jih kot take (namreč kot intence po
določeni ilokucijski moči) prepozna sogovorec, sogovorčevo prepozna-
nje pa je bistveno za uspešnost govorčevega ilokucijskega dejanja. To-
rej, kako zagotoviti, da bo sogovorec govorčevo intenco po (točno) do-
ločenem govornem dejanju prepoznal kot intenco po prav tem govor-
nem dejanju, kako zagotoviti, da bo govorno dejanje, ki je bilo intendi-
rano kot opozorilo, sogovorec tudi razumel kot opozorilo, oz. natanč-
neje, kako zagotoviti, da bo nujni pogoj (postal) tudi zadostni pogoj.
Kot smo videli, Forguson na to vprašanje ne odgovarja podrobno, za-
dovolji se s pojasnilom, da mora biti govorčeva intenca, da (naj) ima izjava
določeno ilokucijsko moč, vsekakor pa ne ponudi nikakršnega mehanizma
transformacije nujnih v zadostne pogoje. Pač pa je podroben mehaniz em
– sicer le za primer eksplicitnega obljubljanja, vendar to v tem trenutku ni
ključno – izdelal Searle,15 in tega si bomo zdaj ogledali.
Searlova intenca
Če naj govorec G v prisotnosti poslušalca P izreče stavek S, pravi Se-
arle, potem je poslušalcu P iskreno in pravilno obljubil, da p, če in samo
če je izpolnjenih sledečih devet pogojev:
1. Zagotovljeni so normalni vhodni in izhodni pogoji, pri čemer vho-
dni pogoji pokrivajo pogoje (govorčevega) razumljivega govorjenja, iz-
hodni pogoji pa pogoje (poslušalčevega) razumevanja. Tako vhodni
kot izhodni pogoji torej vključujejo stvari kot: oba, govorec in posluša-
lec, (po)znata jezik, o katerem in v katerem govorita; nobeden od njiju
nima nikakršnih fizičnih ovir, ki bi lahko ovirale komunikacijo, nobe-
den od njiju ni na primer gluh ali afazičen, ipd.; ne nastopata v igri in si
ne pripovedujeta šal, torej jezik uporabljata resno in ne parazitsko, kot
bi rekel Austin.
14 Vprašljiv se nam ne zdi njihov nezavedni status, temveč njihov ontološki status kot tak: če
obstajajo, so nedvomno lahko le nezavedne, vprašanje pa je, če sploh obstajajo.
15 J. R. Searle, Speech Acts, Cambridge 1969, 1984, 57–61.
Očitno je, da gre za tri različne vrste intenc: medtem ko so J-intence in
SR-intence tako rekoč nezavedne – ko izrekamo glasove, ki so glasovi ne-
kega jezika, jih ne izrekamo z zavestno intenco, da bi bili to glasovi neke-
ga določenega jezika, razen morda v primeru tujega jezika in je zato njihov
status, pa tudi sam obstoj, vprašljiv14 (zdi se, da je njihova eksistenca lahko
le metodološka), pa gre v primeru intenc po določeni ilokucijski moči za in-
tence, ki morajo biti zavestne, če naj jih kot take (namreč kot intence po
določeni ilokucijski moči) prepozna sogovorec, sogovorčevo prepozna-
nje pa je bistveno za uspešnost govorčevega ilokucijskega dejanja. To-
rej, kako zagotoviti, da bo sogovorec govorčevo intenco po (točno) do-
ločenem govornem dejanju prepoznal kot intenco po prav tem govor-
nem dejanju, kako zagotoviti, da bo govorno dejanje, ki je bilo intendi-
rano kot opozorilo, sogovorec tudi razumel kot opozorilo, oz. natanč-
neje, kako zagotoviti, da bo nujni pogoj (postal) tudi zadostni pogoj.
Kot smo videli, Forguson na to vprašanje ne odgovarja podrobno, za-
dovolji se s pojasnilom, da mora biti govorčeva intenca, da (naj) ima izjava
določeno ilokucijsko moč, vsekakor pa ne ponudi nikakršnega mehanizma
transformacije nujnih v zadostne pogoje. Pač pa je podroben mehaniz em
– sicer le za primer eksplicitnega obljubljanja, vendar to v tem trenutku ni
ključno – izdelal Searle,15 in tega si bomo zdaj ogledali.
Searlova intenca
Če naj govorec G v prisotnosti poslušalca P izreče stavek S, pravi Se-
arle, potem je poslušalcu P iskreno in pravilno obljubil, da p, če in samo
če je izpolnjenih sledečih devet pogojev:
1. Zagotovljeni so normalni vhodni in izhodni pogoji, pri čemer vho-
dni pogoji pokrivajo pogoje (govorčevega) razumljivega govorjenja, iz-
hodni pogoji pa pogoje (poslušalčevega) razumevanja. Tako vhodni
kot izhodni pogoji torej vključujejo stvari kot: oba, govorec in posluša-
lec, (po)znata jezik, o katerem in v katerem govorita; nobeden od njiju
nima nikakršnih fizičnih ovir, ki bi lahko ovirale komunikacijo, nobe-
den od njiju ni na primer gluh ali afazičen, ipd.; ne nastopata v igri in si
ne pripovedujeta šal, torej jezik uporabljata resno in ne parazitsko, kot
bi rekel Austin.
14 Vprašljiv se nam ne zdi njihov nezavedni status, temveč njihov ontološki status kot tak: če
obstajajo, so nedvomno lahko le nezavedne, vprašanje pa je, če sploh obstajajo.
15 J. R. Searle, Speech Acts, Cambridge 1969, 1984, 57–61.
