Page 49 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 49
Zagatnost performativnosti 47
1. referirajo na isto osebo, na Janeza;
in
2. predicirajo njegovo zapuščanje sobe,
o tem, kakšen način je to zapuščanje sobe privzelo, asertiven, imperativen
ali interogativen, pa se propozicion alna vsebina ne izreka, to je stvar iloku-
cijske moči.
Ilokucijskemu dejanju torej nasproti pravzaprav ne stoji lokucijsko,
temveč propozicionalno dejanje,11 ki samo obs ega še dve, recimo jima, pod-
dejanji: referencialno dejanje imenovanja oz. identificiranja nekoga ali ne-
česa in predikativno dejanje opredelitve imenovanega oz. identificiranega.
Po Searlu bi bilo govorno dejanje torej primerneje analizirati v:
a) izjavljalno dejanje12 (utterance act), ki sestoji iz izrekanja fonemov,
morfemov in stavkov (in ki vključuje Austinovi fonetično in fatično deja-
nje);
b) propozicionalno dejanje, ki sestoji iz referencialnega in predikativne-
ga dejanja (in stoji na mestu Austinovega lokucijskega dejanja);
c) ilokucijsko dejanje, kot na primer obljubljanje, priseganje, ukazova-
nje, zatrjevanje … (in ki je edini koncept, ki se je ohranil iz Austinove kla-
sifikacije).
Če pa bi hoteli točki b in c strniti v formalizirano13 obliko, bi jo verje-
tno lahko opredelili kot:
F(p),
kjer razpon mogočih vrednosti (za) F določa razpon ilokuc ijskih moči, p pa
je variabla, ki pokriva neskončno množico mogočih propozicij.
11 Morda je za Austinovo izbiro imena »lokucijsko dejanje« »kriva« prav njegova »alergičnost«
na tradicionalno filozofsko terminologijo, morda je želel z njim zakriti tradicionalno filozofsko
»vsebino« ali celo zanikati, da bi sploh šlo za filozofsko problematiko.
12 Očitno je, da Searle izjavljanja ne konceptualizira, razume ga povsem instrumentalno, oz. na-
tančneje: kot nujno zlo, kot nosilca propozicionalnega in ilokucijskega dejanja. Izjavljanje mu
pomeni le nerazločeno materialnost pojavitve nekakšnih glasovnih entitet, ki so nujen predpogoj
oblikovne razločenosti (propozicionalne in ilokucijske izdiferenciranosti).
13 V sodobnejši jezikovni pragmatiki – na primer Ducrotovi – pa izjavljanje predstavlja prav de-
janje partikularizacije, dejanje, v katerem se stavek kot abstraktna gramatična entiteta individu-
alizira in razloči od vseh drugih (morebitnih) udejanjenj istega stavka. J. R. Searle, Speech Acts,
Cambridge 1969, 1984, 31, in J. R. Searle, Austin on Locutionary and Illocutionary Acts, v: Es-
says on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973, 156.
1. referirajo na isto osebo, na Janeza;
in
2. predicirajo njegovo zapuščanje sobe,
o tem, kakšen način je to zapuščanje sobe privzelo, asertiven, imperativen
ali interogativen, pa se propozicion alna vsebina ne izreka, to je stvar iloku-
cijske moči.
Ilokucijskemu dejanju torej nasproti pravzaprav ne stoji lokucijsko,
temveč propozicionalno dejanje,11 ki samo obs ega še dve, recimo jima, pod-
dejanji: referencialno dejanje imenovanja oz. identificiranja nekoga ali ne-
česa in predikativno dejanje opredelitve imenovanega oz. identificiranega.
Po Searlu bi bilo govorno dejanje torej primerneje analizirati v:
a) izjavljalno dejanje12 (utterance act), ki sestoji iz izrekanja fonemov,
morfemov in stavkov (in ki vključuje Austinovi fonetično in fatično deja-
nje);
b) propozicionalno dejanje, ki sestoji iz referencialnega in predikativne-
ga dejanja (in stoji na mestu Austinovega lokucijskega dejanja);
c) ilokucijsko dejanje, kot na primer obljubljanje, priseganje, ukazova-
nje, zatrjevanje … (in ki je edini koncept, ki se je ohranil iz Austinove kla-
sifikacije).
Če pa bi hoteli točki b in c strniti v formalizirano13 obliko, bi jo verje-
tno lahko opredelili kot:
F(p),
kjer razpon mogočih vrednosti (za) F določa razpon ilokuc ijskih moči, p pa
je variabla, ki pokriva neskončno množico mogočih propozicij.
11 Morda je za Austinovo izbiro imena »lokucijsko dejanje« »kriva« prav njegova »alergičnost«
na tradicionalno filozofsko terminologijo, morda je želel z njim zakriti tradicionalno filozofsko
»vsebino« ali celo zanikati, da bi sploh šlo za filozofsko problematiko.
12 Očitno je, da Searle izjavljanja ne konceptualizira, razume ga povsem instrumentalno, oz. na-
tančneje: kot nujno zlo, kot nosilca propozicionalnega in ilokucijskega dejanja. Izjavljanje mu
pomeni le nerazločeno materialnost pojavitve nekakšnih glasovnih entitet, ki so nujen predpogoj
oblikovne razločenosti (propozicionalne in ilokucijske izdiferenciranosti).
13 V sodobnejši jezikovni pragmatiki – na primer Ducrotovi – pa izjavljanje predstavlja prav de-
janje partikularizacije, dejanje, v katerem se stavek kot abstraktna gramatična entiteta individu-
alizira in razloči od vseh drugih (morebitnih) udejanjenj istega stavka. J. R. Searle, Speech Acts,
Cambridge 1969, 1984, 31, in J. R. Searle, Austin on Locutionary and Illocutionary Acts, v: Es-
says on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973, 156.
