Page 48 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 48
Od performativa do govornih dejanj
Forgusonov ugovor nedvomno drži, prav nič manj pa ni res, da sleher-
na lokucija – in to bomo zdaj povedali že petič ali šestič – že ima neko do-
ločeno ilokucijsko moč, da je le-ta že del pomena. Takšno vozlišče nedvo-
mno kaže na prelom, na epistemološki prelom v Austinovi teoriji, ki se zdi
lažje »razrešljiv«, če se ga lotimo skozi opredelitev, ki pravi, da je ilokucij-
ska moč že vsebovana v pomenu, kot pa skozi ono, ki zatrjuje, da ima sle-
herna lokucija že (neko) ilokucijsko moč.
Referencialno in predikativno dejanje
Spomnimo se, da je eden od virov performativne teorije prav Austinov
prezir do logične delitve stavkov na resnične in neresnične, njegovo iskanje
stavkov, ki bi ne bili ne eno ne drugo, in si osvežimo spomin na eno zadnjih
Austinovih opredelitev razlike med konstativom in performativom, potem
ko je že v celoti razvil svojo teorijo govornih dejanj, ki je nasledila dispozi-
tiv performativ/konstativ:
a. S konstativno izjavo abstrahiramo od ilokucijske razsežnosti govornega de-
janja in se usmerjamo na lokucijsko: še več, pri tem uporabljamo poenostavlje-
no predstavo korespondence z dejstvi, poenostavljeno zato, ker bistveno že vpe-
ljuje ilokucijsko razsežnost /poudaril I. Ž. Ž./.
b. S performativno izjavo pa skrbimo kolikor je le mogoče za ilokucijsko raz-
sežnost izjave in abstrahiramo od dimenzije korespondence z dejstvi.10
Kaj ugotovimo? Da je Searlova kritika tako rekoč odveč, da se je Au-
stin že sam zavedal, da bistveno lokucijskega dejanja že vpeljuje ilokucijsko
razsežnost, da njegova konstrukcija lokucijskega dejanja torej zajema le ti-
sto obče, številnim izjavam skupno, in zato – vsaj za Austina – nebistveno;
smisel in referenco, pomen. Ilokucijska moč pa je prav tisto, kar individua-
lizira izjave, ki imajo sicer skupen in enak pomen, smisel in referenco, ali z
drugimi besedami, ki izražajo isto propozicionalno dejanje.
Poglejmo naslednje stavke:
(10) Janez zapušča sobo.
(11) Janez, zapusti sobo!
(12) Ali je Janez zapustil sobo?
Vsi trije stavki imajo isto propozicionalno vsebino:
10 J. L. Austin, How to Do …, Oxford 1962, 1984, 145–146.
Forgusonov ugovor nedvomno drži, prav nič manj pa ni res, da sleher-
na lokucija – in to bomo zdaj povedali že petič ali šestič – že ima neko do-
ločeno ilokucijsko moč, da je le-ta že del pomena. Takšno vozlišče nedvo-
mno kaže na prelom, na epistemološki prelom v Austinovi teoriji, ki se zdi
lažje »razrešljiv«, če se ga lotimo skozi opredelitev, ki pravi, da je ilokucij-
ska moč že vsebovana v pomenu, kot pa skozi ono, ki zatrjuje, da ima sle-
herna lokucija že (neko) ilokucijsko moč.
Referencialno in predikativno dejanje
Spomnimo se, da je eden od virov performativne teorije prav Austinov
prezir do logične delitve stavkov na resnične in neresnične, njegovo iskanje
stavkov, ki bi ne bili ne eno ne drugo, in si osvežimo spomin na eno zadnjih
Austinovih opredelitev razlike med konstativom in performativom, potem
ko je že v celoti razvil svojo teorijo govornih dejanj, ki je nasledila dispozi-
tiv performativ/konstativ:
a. S konstativno izjavo abstrahiramo od ilokucijske razsežnosti govornega de-
janja in se usmerjamo na lokucijsko: še več, pri tem uporabljamo poenostavlje-
no predstavo korespondence z dejstvi, poenostavljeno zato, ker bistveno že vpe-
ljuje ilokucijsko razsežnost /poudaril I. Ž. Ž./.
b. S performativno izjavo pa skrbimo kolikor je le mogoče za ilokucijsko raz-
sežnost izjave in abstrahiramo od dimenzije korespondence z dejstvi.10
Kaj ugotovimo? Da je Searlova kritika tako rekoč odveč, da se je Au-
stin že sam zavedal, da bistveno lokucijskega dejanja že vpeljuje ilokucijsko
razsežnost, da njegova konstrukcija lokucijskega dejanja torej zajema le ti-
sto obče, številnim izjavam skupno, in zato – vsaj za Austina – nebistveno;
smisel in referenco, pomen. Ilokucijska moč pa je prav tisto, kar individua-
lizira izjave, ki imajo sicer skupen in enak pomen, smisel in referenco, ali z
drugimi besedami, ki izražajo isto propozicionalno dejanje.
Poglejmo naslednje stavke:
(10) Janez zapušča sobo.
(11) Janez, zapusti sobo!
(12) Ali je Janez zapustil sobo?
Vsi trije stavki imajo isto propozicionalno vsebino:
10 J. L. Austin, How to Do …, Oxford 1962, 1984, 145–146.
