Page 47 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 47
Zagatnost performativnosti 45
predhajajoči »ukazujem« oz. »sprašujem«. V pravkar citiranem primeru
to pomeni, da se ilokucijska moč izjave (8), po eksplikaciji v (9), izgubi v re-
ferenci, kar paradoksno pomeni, da ilokucijske moči ni mogoče eksplicirati,
ne da bi se pri tem spremenil tudi pomen izjave.
Tudi sicer je trditev, da performativni prefiks le eksplicira ilokucijsko
moč izjave, da pa sta sicer ilokucijska moč in pomen obeh oblik izjave, eks-
plicitne in primarne, enaki, težko obraniti. Predvsem je težko pojasniti, za-
kaj naj bi performativni prefiks, na primer, Opozarjam te …, ne imel refe-
rence: »tebe« kot sogovorca in »mene« kot govorca, in zakaj naj bi »opo-
zarjati« ne imelo smisla, temveč le ilokucijsko moč. Če tovrstni performa-
tivni prefiksi lahko nastopajo tudi kot samostojne (performativne) izjave,
brez dopolnjujočih jih odvisnikov, na primer: »Protestiram!« ali »Opra-
vičujem se!« ali »Čestitam (vam)!«, potem preprosto morajo imeti tudi po-
men in ne le ilokucijsko moč.7
Če pa imajo pomen, ko jih rabimo kot samostojne izjave, ni nikakršne-
ga razloga za domnevo, da ta pomen izgubijo, ko jim dodamo odvisnik.
Searlova hipoteza
Kakor koli se že stvari lotimo in kakor koli jo že obrnemo, zdi se, da je
ilokucijska moč vedno že vpisana v pomen, lokucija pa ima vedno že neko
ilokucijsko moč. Searle iz tega sklepa,8 da moramo retično in z njim loku-
cijsko dejanje preprosto črtati, in iz fonetičnega in fatičnega dejanja takoj
preiti na ilokucijsko, Forguson9 pa temu ugovarja iz konceptualnih razlo-
gov; zato, ker četudi pomen povsem določa moč, pomen ni isto kot moč,
predvsem pa zato, ker bi dosledna aplikacija Searlovega postopka pomenila
tudi zavrnitev fonetičnega in fatičnega dejanja! Searlovo rezoniranje temelji
namreč na implicitni predpostavki, da mora vse, kar je mogoče razlikova-
ti kot tako – torej različno in razlikovano – imeti tudi neodvisno eksisten-
co. In ker so po eni strani tako fonetično kot fatično in retično dejanje, po
drugi strani pa tako lokucijsko kot ilokucijsko in perlokucijsko dejanje ab-
strakcije, ki jih je mogoče le analitično razločiti znotraj enega samega govor-
nega dejanja, nimajo pa eksistence kot entitete per se, bi dosledna aplikaci-
ja Searlovega postopka pomenila nemožnost same teorije govornih dejanj.
7 Na ta argument je prvi opozoril L. J. Cohen v članku Do Illocutionary Forces Exist?, v:
Symposium on J. L. Austin, ur. K. T. Fann, London, Henley 1969, 423–426.
8 J. R. Searle, Austin on Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I.
Berlin, Oxford 1973, 150.
9 L. W. Forguson, Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Ber-
lin, Oxford 1973, 170.
predhajajoči »ukazujem« oz. »sprašujem«. V pravkar citiranem primeru
to pomeni, da se ilokucijska moč izjave (8), po eksplikaciji v (9), izgubi v re-
ferenci, kar paradoksno pomeni, da ilokucijske moči ni mogoče eksplicirati,
ne da bi se pri tem spremenil tudi pomen izjave.
Tudi sicer je trditev, da performativni prefiks le eksplicira ilokucijsko
moč izjave, da pa sta sicer ilokucijska moč in pomen obeh oblik izjave, eks-
plicitne in primarne, enaki, težko obraniti. Predvsem je težko pojasniti, za-
kaj naj bi performativni prefiks, na primer, Opozarjam te …, ne imel refe-
rence: »tebe« kot sogovorca in »mene« kot govorca, in zakaj naj bi »opo-
zarjati« ne imelo smisla, temveč le ilokucijsko moč. Če tovrstni performa-
tivni prefiksi lahko nastopajo tudi kot samostojne (performativne) izjave,
brez dopolnjujočih jih odvisnikov, na primer: »Protestiram!« ali »Opra-
vičujem se!« ali »Čestitam (vam)!«, potem preprosto morajo imeti tudi po-
men in ne le ilokucijsko moč.7
Če pa imajo pomen, ko jih rabimo kot samostojne izjave, ni nikakršne-
ga razloga za domnevo, da ta pomen izgubijo, ko jim dodamo odvisnik.
Searlova hipoteza
Kakor koli se že stvari lotimo in kakor koli jo že obrnemo, zdi se, da je
ilokucijska moč vedno že vpisana v pomen, lokucija pa ima vedno že neko
ilokucijsko moč. Searle iz tega sklepa,8 da moramo retično in z njim loku-
cijsko dejanje preprosto črtati, in iz fonetičnega in fatičnega dejanja takoj
preiti na ilokucijsko, Forguson9 pa temu ugovarja iz konceptualnih razlo-
gov; zato, ker četudi pomen povsem določa moč, pomen ni isto kot moč,
predvsem pa zato, ker bi dosledna aplikacija Searlovega postopka pomenila
tudi zavrnitev fonetičnega in fatičnega dejanja! Searlovo rezoniranje temelji
namreč na implicitni predpostavki, da mora vse, kar je mogoče razlikova-
ti kot tako – torej različno in razlikovano – imeti tudi neodvisno eksisten-
co. In ker so po eni strani tako fonetično kot fatično in retično dejanje, po
drugi strani pa tako lokucijsko kot ilokucijsko in perlokucijsko dejanje ab-
strakcije, ki jih je mogoče le analitično razločiti znotraj enega samega govor-
nega dejanja, nimajo pa eksistence kot entitete per se, bi dosledna aplikaci-
ja Searlovega postopka pomenila nemožnost same teorije govornih dejanj.
7 Na ta argument je prvi opozoril L. J. Cohen v članku Do Illocutionary Forces Exist?, v:
Symposium on J. L. Austin, ur. K. T. Fann, London, Henley 1969, 423–426.
8 J. R. Searle, Austin on Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I.
Berlin, Oxford 1973, 150.
9 L. W. Forguson, Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Ber-
lin, Oxford 1973, 170.
