Page 46 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 46
Od performativa do govornih dejanj
kako referenco. Kaj pa beseda »je«? Prav gotovo nima reference, razen re-
ference na sedanji čas (če to seveda lahko šteje za referenco). Kaj pa smisel?
Neki pomen nedvomno ima, toda ali ima smisel v tistem ožjem pomenu,
ki po Austinu izključuje ilokucijsko moč?
V pomenu besedice »je« lahko razločimo vsaj dva elementa:
1. pojem predikacije, pojem, da nekaj je nekaj in
2. pojem zatrjevanja, trditve, da nekaj je nekaj (v nasprotju s spraševa-
njem, ali nekaj je nekaj, ukazovanjem, naj nekaj bo nekaj, ali obljubljanjem,
da nekaj bo nekaj).
Medtem ko predikacija spada med frastike, kakor jih imenuje Hare, to-
rej med elemente, ki so skupni tako trditvi kakor ukazu ali obljubi – kla-
sično logično bi frastike verjetno lahko opredelili kot propozicionalne ele-
mente izjave –, pa je zatrjevanja oz. trditve spada med tropike, med tiste ele-
mente izjave, zaradi katerih neka izjava sploh je trditev in po katerih se kot
trditev loči od ukazov ali obljub. Suho slovnično se temu pravi znak glagol-
skega načina in, kakor pravi Hare:
»/N/ičesar ne moremo reči, ne da bi v rečeno vključili kak tropik ali znak na-
čina. Z drugimi besedami: če kar koli rečemo mora biti to trditev ali ukaz ali
vprašanje ali obljuba ali kar koli drugega, kar pripada tej klasifikaciji. Biti mora
neka vrsta govornega dejanja in torej imeti neko ilokucijsko moč.«6
Ilokucijska moč mora biti torej vpisana že v sam pomen, težave in ne-
všečnosti pa se s tem še ne končajo.
Problem performativnega prefiksa
Vemo, da Austin eksplicitno pravi, da je izvršitev slehernega lokucijske-
ga dejanja eo ipso tudi izvršitev ilokuc ijskega dejanja. Njegova ilokucijska
moč morda (še) ni eksplicirana, na primer v izjavi:
(8) Umik!
vendar pa jo vedno lahko ekspliciramo, ponavadi tako, da jo razširimo s t. i.
performativnim prefiksom, na primer:
(9) »Ukazujem vam, da se umaknete!«
Po Fregeju – na katerega se Austin posredno sklicuje, ko govori o uve-
ljavljenih teorijah pomena – je v primeru, da se odvisni stavek pojavlja za
izrazi kot »ukazujem« ali »sprašujem«, referenca tega odvisnika prav
6 N. d., 107.
kako referenco. Kaj pa beseda »je«? Prav gotovo nima reference, razen re-
ference na sedanji čas (če to seveda lahko šteje za referenco). Kaj pa smisel?
Neki pomen nedvomno ima, toda ali ima smisel v tistem ožjem pomenu,
ki po Austinu izključuje ilokucijsko moč?
V pomenu besedice »je« lahko razločimo vsaj dva elementa:
1. pojem predikacije, pojem, da nekaj je nekaj in
2. pojem zatrjevanja, trditve, da nekaj je nekaj (v nasprotju s spraševa-
njem, ali nekaj je nekaj, ukazovanjem, naj nekaj bo nekaj, ali obljubljanjem,
da nekaj bo nekaj).
Medtem ko predikacija spada med frastike, kakor jih imenuje Hare, to-
rej med elemente, ki so skupni tako trditvi kakor ukazu ali obljubi – kla-
sično logično bi frastike verjetno lahko opredelili kot propozicionalne ele-
mente izjave –, pa je zatrjevanja oz. trditve spada med tropike, med tiste ele-
mente izjave, zaradi katerih neka izjava sploh je trditev in po katerih se kot
trditev loči od ukazov ali obljub. Suho slovnično se temu pravi znak glagol-
skega načina in, kakor pravi Hare:
»/N/ičesar ne moremo reči, ne da bi v rečeno vključili kak tropik ali znak na-
čina. Z drugimi besedami: če kar koli rečemo mora biti to trditev ali ukaz ali
vprašanje ali obljuba ali kar koli drugega, kar pripada tej klasifikaciji. Biti mora
neka vrsta govornega dejanja in torej imeti neko ilokucijsko moč.«6
Ilokucijska moč mora biti torej vpisana že v sam pomen, težave in ne-
všečnosti pa se s tem še ne končajo.
Problem performativnega prefiksa
Vemo, da Austin eksplicitno pravi, da je izvršitev slehernega lokucijske-
ga dejanja eo ipso tudi izvršitev ilokuc ijskega dejanja. Njegova ilokucijska
moč morda (še) ni eksplicirana, na primer v izjavi:
(8) Umik!
vendar pa jo vedno lahko ekspliciramo, ponavadi tako, da jo razširimo s t. i.
performativnim prefiksom, na primer:
(9) »Ukazujem vam, da se umaknete!«
Po Fregeju – na katerega se Austin posredno sklicuje, ko govori o uve-
ljavljenih teorijah pomena – je v primeru, da se odvisni stavek pojavlja za
izrazi kot »ukazujem« ali »sprašujem«, referenca tega odvisnika prav
6 N. d., 107.
