Page 45 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 45
Zagatnost performativnosti 43
cije specifike ilokucijskega dejanja, da namreč eksplicira moč izjave, potem
moramo pač ugotoviti, da retičnega dejanja ni mogoče izraziti, ne da bi s
tem že izrazili tudi ilokucijsko dejanje.
Zagata je toliko večja, ker se je nuja po vzpostavitvi dispozitiva lokuci-
ja/ilokucija pojavila prav zaradi prepričanja, da lokucija lahko eksplicira le
pomen izjave, ne pa tudi njene moči. Zdaj pa se je izkazalo, da sleherna iz-
java že vsebuje neko potencialno ilokucijsko moč in, kar je še huje, da je ta
moč vpisana v sam pomen.
Kajti, kako naj, na primer, povzamemo oz. izrazimo retično dejanje:
(4) Kaj naj storim?
Kako drugače kot:
(5) Vprašal je, kaj naj stori.
Bolj nevtralna varianta:
(6) Rekel je, kaj naj stori,
preprosto ne more biti ustrezen prenos oz. izraz retičnega dejanja, če naj re-
tično dejanje, za razliko od fatičnega, eksplicira smisel in referenco izjave.
Prenos, ki bi (4) v odvisni govor prenesel s (6), paradoksalno, celo povze-
tek fatičnega dejanja ne more biti, saj je fatično dejanje prav izrekanje be-
sed, ki so in kolikor so besede nekega jezika in v skladu z njegovo gramati-
ko. Povzeti vprašanje (4) z izjavo (6) namreč pomeni, da govorcu ne le da
nista znana smisel in referenca, temveč ne pozna dobro niti slovnice jezika,
o in v katerem govori.
Prenos retičnega dejanja v odvisni govor torej nujno zahteva uporabo
ilokucijskega glagola oz., natančneje, sleherno lokucijsko dejanje je že tudi
ilokucijsko dejanje.
Podobno že leta 1963 ugotavlja tudi R. M. Hare.5
Frastiki in tropiki
Recimo, da rečemo – kar je sicer priljubljen Austinov primer:
(7) Mačka je na predpražniku.
Izraza »mačka« in »predpražnik« v tej izjavi brez dvoma imata smisel
in referenco. Beseda »na« nedvomno ima smisel, težko pa bi rekli, da ima
5 R. M. Hare, Austin‘s Distinction between Locutionary and Illocutionary Acts, v: R. M.
Hare, Practical Inferences, London 1971.
cije specifike ilokucijskega dejanja, da namreč eksplicira moč izjave, potem
moramo pač ugotoviti, da retičnega dejanja ni mogoče izraziti, ne da bi s
tem že izrazili tudi ilokucijsko dejanje.
Zagata je toliko večja, ker se je nuja po vzpostavitvi dispozitiva lokuci-
ja/ilokucija pojavila prav zaradi prepričanja, da lokucija lahko eksplicira le
pomen izjave, ne pa tudi njene moči. Zdaj pa se je izkazalo, da sleherna iz-
java že vsebuje neko potencialno ilokucijsko moč in, kar je še huje, da je ta
moč vpisana v sam pomen.
Kajti, kako naj, na primer, povzamemo oz. izrazimo retično dejanje:
(4) Kaj naj storim?
Kako drugače kot:
(5) Vprašal je, kaj naj stori.
Bolj nevtralna varianta:
(6) Rekel je, kaj naj stori,
preprosto ne more biti ustrezen prenos oz. izraz retičnega dejanja, če naj re-
tično dejanje, za razliko od fatičnega, eksplicira smisel in referenco izjave.
Prenos, ki bi (4) v odvisni govor prenesel s (6), paradoksalno, celo povze-
tek fatičnega dejanja ne more biti, saj je fatično dejanje prav izrekanje be-
sed, ki so in kolikor so besede nekega jezika in v skladu z njegovo gramati-
ko. Povzeti vprašanje (4) z izjavo (6) namreč pomeni, da govorcu ne le da
nista znana smisel in referenca, temveč ne pozna dobro niti slovnice jezika,
o in v katerem govori.
Prenos retičnega dejanja v odvisni govor torej nujno zahteva uporabo
ilokucijskega glagola oz., natančneje, sleherno lokucijsko dejanje je že tudi
ilokucijsko dejanje.
Podobno že leta 1963 ugotavlja tudi R. M. Hare.5
Frastiki in tropiki
Recimo, da rečemo – kar je sicer priljubljen Austinov primer:
(7) Mačka je na predpražniku.
Izraza »mačka« in »predpražnik« v tej izjavi brez dvoma imata smisel
in referenco. Beseda »na« nedvomno ima smisel, težko pa bi rekli, da ima
5 R. M. Hare, Austin‘s Distinction between Locutionary and Illocutionary Acts, v: R. M.
Hare, Practical Inferences, London 1971.
