Page 44 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 44
Od performativa do govornih dejanj
Že takoj na začetku pa se v zvezi z opredelitvijo ilokucijske moči oz.
ilokucijskega dejanja pojavi nekaj teoretsko sicer izredno plodnih nevšeč-
nosti, ki pa se jih teorija ilokucijskih dejanj ni uspela znebiti vse do danes.
Rekli smo že, da je za Austina izvršiti lokucijsko dejanje eo ipso izvršiti
tudi ilokucijsko dejanje – le da njegova moč ni eksplicitno markirana. Raz-
liko ilustrira z naslednjima primeroma:3
1. Lokucija:
Rekel mi je: »Ustreli jo.«
Ilokucija:
Silil me je (ali svetoval mi je ali ukazal mi je), naj jo ustrelim.
2. Lokucija:
Rekel mi je: »Tega ne moreš storiti.«
Ilokucija:
Ugovarjal je zoper moje ravnanje.
Vidimo, da Austin za ponazoritev razlike med lokucijo in ilokucijo
uporablja isti pripomoček kot za ponazoritev razlike med fatičnim in re-
tičnim dejanjem, namreč razlikovanje med premim in odvisnim govorom.
Fatično in lokuc ijsko dejanje naj bi tako izražal premi, retično in ilokucij
sko pa odvisni govor.
Kar v prvem trenutku preseneti, je dejstvo, da retično dejanje, ki je
pravzaprav ekvivalentno lokucijskemu dejanju samemu, v konfrontaciji s
fatičnim dejanjem izraža odvisni govor, lokucijsko dejanje, ki je pravzaprav
(le) retično dejanje, pa v konfrontaciji z ilokucijskim dejanjem premi govor.
Presenečenje še stopnjuje – in ga obenem tudi pojasni – dejstvo, da retične-
ga dejanja v odvisnem govoru ne moremo izraziti, ne da bi pri tem že upo-
rabili ilokucijski glagol.4 Zelo splošnega sicer, ki je do glagolov, uporabljenih
pri izražanju ilokucijskih dejanj, v razmerju rodu do vrste, pa vseeno že ilo-
kucijskih. »Reči« brez dvoma že izraža neko splošno ilokucijsko moč, »re-
čemo« pa seveda lahko tudi na več bolj specifičnih načinov: lahko »ukaže
mo«, »zahtevamo«, »prosimo« … »Reči« ni in ne more biti ilokucijsko
nevtralen glagol, če naj se ne vrnemo v predzgodovino teorije govornih de-
janj, v teorijo »izvirnega performativa«, ki se je zalomila prav na vpraša-
nju, ali ne pomeni »konstatirati« prav tako nekaj izvršiti kot na primer
»performativno« obljubiti. Če se ob tem spomnimo še Austinove defini-
3 J. L. Austin, How to Do …, 101, 102.
4 Na ta paradoks je prvi opozoril J. R. Searle v članku Austin on Locutionary and Illocutiona-
ry Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973, 147.
Že takoj na začetku pa se v zvezi z opredelitvijo ilokucijske moči oz.
ilokucijskega dejanja pojavi nekaj teoretsko sicer izredno plodnih nevšeč-
nosti, ki pa se jih teorija ilokucijskih dejanj ni uspela znebiti vse do danes.
Rekli smo že, da je za Austina izvršiti lokucijsko dejanje eo ipso izvršiti
tudi ilokucijsko dejanje – le da njegova moč ni eksplicitno markirana. Raz-
liko ilustrira z naslednjima primeroma:3
1. Lokucija:
Rekel mi je: »Ustreli jo.«
Ilokucija:
Silil me je (ali svetoval mi je ali ukazal mi je), naj jo ustrelim.
2. Lokucija:
Rekel mi je: »Tega ne moreš storiti.«
Ilokucija:
Ugovarjal je zoper moje ravnanje.
Vidimo, da Austin za ponazoritev razlike med lokucijo in ilokucijo
uporablja isti pripomoček kot za ponazoritev razlike med fatičnim in re-
tičnim dejanjem, namreč razlikovanje med premim in odvisnim govorom.
Fatično in lokuc ijsko dejanje naj bi tako izražal premi, retično in ilokucij
sko pa odvisni govor.
Kar v prvem trenutku preseneti, je dejstvo, da retično dejanje, ki je
pravzaprav ekvivalentno lokucijskemu dejanju samemu, v konfrontaciji s
fatičnim dejanjem izraža odvisni govor, lokucijsko dejanje, ki je pravzaprav
(le) retično dejanje, pa v konfrontaciji z ilokucijskim dejanjem premi govor.
Presenečenje še stopnjuje – in ga obenem tudi pojasni – dejstvo, da retične-
ga dejanja v odvisnem govoru ne moremo izraziti, ne da bi pri tem že upo-
rabili ilokucijski glagol.4 Zelo splošnega sicer, ki je do glagolov, uporabljenih
pri izražanju ilokucijskih dejanj, v razmerju rodu do vrste, pa vseeno že ilo-
kucijskih. »Reči« brez dvoma že izraža neko splošno ilokucijsko moč, »re-
čemo« pa seveda lahko tudi na več bolj specifičnih načinov: lahko »ukaže
mo«, »zahtevamo«, »prosimo« … »Reči« ni in ne more biti ilokucijsko
nevtralen glagol, če naj se ne vrnemo v predzgodovino teorije govornih de-
janj, v teorijo »izvirnega performativa«, ki se je zalomila prav na vpraša-
nju, ali ne pomeni »konstatirati« prav tako nekaj izvršiti kot na primer
»performativno« obljubiti. Če se ob tem spomnimo še Austinove defini-
3 J. L. Austin, How to Do …, 101, 102.
4 Na ta paradoks je prvi opozoril J. R. Searle v članku Austin on Locutionary and Illocutiona-
ry Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973, 147.
