Page 43 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 43
Zagatnost performativnosti 41
ki pripadajo besedišču nekega jezika, ki niso konkretizirane s specifično iz-
javljalno situacijo, sta njuna smisel in referenca povsem odprta, tako rekoč
neskončna – zlasti še, če izrečeno vsebuje več zaimkov, predlogov, prislovov
in drugih deiktičnih elementov), pa je rem že povsem določen: prav s tem,
da smo ga uporabili v konkretni izjavljalni situaciji, z intenco določenega
smisla in reference, smo mu odvzeli tisto neskončno aplikabilnost fema.
Lingvistično rečeno je fem enota jezika, je (še) ne-smiseln, kar pome-
ni le to, da njegova smisel in referenca še nista določena, da ima prav zato,
ker je enota jezika, številne (potencialne) pomene, pa prav zato nobenega
(aktualnega): isti fem je lahko uporabljen oz. uporabljan ob različnih pri-
ložnostih (izjavljanja), z različnim smislom in referenco, in s tem tvori vsa-
kič drug(ačen) rem. Rem je, nasprotno, enota govora, izjava s povsem do-
ločenim smislom in referenco, pa vseeno, kakor pravi Austin, »meglena ali
prazna ali nejasna«.2 Kako naj to razumemo?
Preprosto tako, da nam lokucijsko dejanje, ki se dopolni s slehernim
(uspešnim) retičnim dejanjem, postreže le s pomenom izjave, nič pa nam ne
pove o njeni moči.
Če na primer rečemo:
(3) Bik vas bo napadel,
nam je bolj ali manj jasen pomen te izjave (njen referent: bik, in smisel: bi-
kov napad), povsem nepojasnjena pa ostaja njena ilokucijska moč, namreč
ali gre za trditev, opozorilo, grožnjo ali morda za kaj četrtega. Dejstvo, da
je moč izjave mogoče bolj ali manj natančno razbrati iz »okoliščin« izja-
vljanja (kar koli naj »okoliščine« pač že pomenijo), je za našo razpravo ne-
pomembno: zanima nas, ali, in kako, je ilokucijska moč izjave vpisana v iz-
javo samo.
Lokucija ali ilokucija?
Ko izvršujemo neko lokucijsko dejanje, s tem pravzap rav tudi že – kot
v primeru lokucijskih poddejanj – izvršujemo neko ilokucijsko dejanje, na
primer sprašujemo ali odgovarjamo (na vprašanje), informiramo, zagota-
vljamo ali opozarjamo, razglašamo sodbo, namero ali cilj, se dogovarjamo,
apeliramo ali kritiziramo, le da v lokuciji ta (ilokucijska) moč ni neposredno
opredeljena. Prav za to pa gre Austinu, za razločitev načinov uporabe govo-
ra oz., z drugimi besedami, za vzpostavitev razlike med pomenom in mo-
čjo (izjave), prav kakor se znotraj pomena razlikujeta smisel in referenca.
2 J. L. Austin, How to Do…, 98.
ki pripadajo besedišču nekega jezika, ki niso konkretizirane s specifično iz-
javljalno situacijo, sta njuna smisel in referenca povsem odprta, tako rekoč
neskončna – zlasti še, če izrečeno vsebuje več zaimkov, predlogov, prislovov
in drugih deiktičnih elementov), pa je rem že povsem določen: prav s tem,
da smo ga uporabili v konkretni izjavljalni situaciji, z intenco določenega
smisla in reference, smo mu odvzeli tisto neskončno aplikabilnost fema.
Lingvistično rečeno je fem enota jezika, je (še) ne-smiseln, kar pome-
ni le to, da njegova smisel in referenca še nista določena, da ima prav zato,
ker je enota jezika, številne (potencialne) pomene, pa prav zato nobenega
(aktualnega): isti fem je lahko uporabljen oz. uporabljan ob različnih pri-
ložnostih (izjavljanja), z različnim smislom in referenco, in s tem tvori vsa-
kič drug(ačen) rem. Rem je, nasprotno, enota govora, izjava s povsem do-
ločenim smislom in referenco, pa vseeno, kakor pravi Austin, »meglena ali
prazna ali nejasna«.2 Kako naj to razumemo?
Preprosto tako, da nam lokucijsko dejanje, ki se dopolni s slehernim
(uspešnim) retičnim dejanjem, postreže le s pomenom izjave, nič pa nam ne
pove o njeni moči.
Če na primer rečemo:
(3) Bik vas bo napadel,
nam je bolj ali manj jasen pomen te izjave (njen referent: bik, in smisel: bi-
kov napad), povsem nepojasnjena pa ostaja njena ilokucijska moč, namreč
ali gre za trditev, opozorilo, grožnjo ali morda za kaj četrtega. Dejstvo, da
je moč izjave mogoče bolj ali manj natančno razbrati iz »okoliščin« izja-
vljanja (kar koli naj »okoliščine« pač že pomenijo), je za našo razpravo ne-
pomembno: zanima nas, ali, in kako, je ilokucijska moč izjave vpisana v iz-
javo samo.
Lokucija ali ilokucija?
Ko izvršujemo neko lokucijsko dejanje, s tem pravzap rav tudi že – kot
v primeru lokucijskih poddejanj – izvršujemo neko ilokucijsko dejanje, na
primer sprašujemo ali odgovarjamo (na vprašanje), informiramo, zagota-
vljamo ali opozarjamo, razglašamo sodbo, namero ali cilj, se dogovarjamo,
apeliramo ali kritiziramo, le da v lokuciji ta (ilokucijska) moč ni neposredno
opredeljena. Prav za to pa gre Austinu, za razločitev načinov uporabe govo-
ra oz., z drugimi besedami, za vzpostavitev razlike med pomenom in mo-
čjo (izjave), prav kakor se znotraj pomena razlikujeta smisel in referenca.
2 J. L. Austin, How to Do…, 98.
