Page 42 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 42
Od performativa do govornih dejanj
ki so striktno analitična (in torej sama po sebi ne obstajajo, razločiti jih je
mogoče šele z analizo), preoblikuje v lokucijsko dejanje.
Če je fonetično dejanje nujni pogoj fatičnega dejanja, pa ni tudi njegov
zadostni pogoj; če namreč s tem, ko izvršujemo fonetično dejanje, pravza-
prav izvršujemo že tudi fatično dejanje, pa ne velja obratno: če opici uspe
izustiti skupek glasov, ki, na primer, spominjajo na slovenskemu besedišču
pripadajočo besedico »da«, to zato še ni fatično dejanje, pravi Austin. Da
bi se izognil tej in podobnim nevšečnostim, L. W. Forguson1 predlaga, naj
neko fonetično dejanje šteje za fatično le v primeru, če je bila govorčeva in-
tenca izreči besede, ki veljajo za besede nekega jezika in se ravnajo v skladu
z njegovo slovnico. Recimo tem intencam jezikovne intence ali J-intence.
Podobno velja za razmerje med fatičnim in retičnim dejanjem: s tem ko
izvršujemo fatično dejanje, pravzaprav že izvršujemo tudi neko retično de-
janje, ne pa obratno: za nekom lahko na primer ponovimo kak stavek, ne
da bi natanko vedeli, kakšna sta njegov smisel in reference. Tako po Austi-
nu premi govor, na primer:
(1) Rekel je: »Janez Stanovnik ne ve več, kako bi se obrnil,«
izraža fatično dejanje, odvisni govor, na primer:
(2) Rekel je, da Janez Stanovnik ne ve več, kako bi se obrnil,
pa retično dejanje. Na videz sta si oba stavka sicer podobna, vendar pa
premi govor pri prenašanju besed nekoga drugega ponavadi uporabimo ta-
krat, kadar želimo kolikor se le da natančno prenesti povedano, pa ne vemo
natanko, ali pa nismo povsem prepričani, da vemo, o čem je govor in na kaj
se povedano nanaša. Najvarnejši način prenosa povedanega v takšnem pri-
meru je prav oblika Rekel je: …
Prenos povedanega v odvisnem govoru, Rekel je, da …, pa je nasprotno
znak, da smo si s povedanim povsem na jasnem, da torej poznamo tako smi-
sel kot referenco prenesene izjave in da smo ju kot taki tudi prenesli. Naše
ravnanje torej ponovno vključuje intence, intence, da povedano prenese-
mo s točno določenim smislom in točno določeno referenco, intence torej,
ki jih premi govor ne pozna. Recimo tem intencam intence smisla in refe-
rence ali SR-intence.
Razlika med femom in remom je pravzaprav prav v stopnji določeno-
sti: medtem ko za fem lahko rečemo, da je določljiv (dokler gre le za besede,
1 L. W. Forguson, Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Ox-
ford 1973, 162.
ki so striktno analitična (in torej sama po sebi ne obstajajo, razločiti jih je
mogoče šele z analizo), preoblikuje v lokucijsko dejanje.
Če je fonetično dejanje nujni pogoj fatičnega dejanja, pa ni tudi njegov
zadostni pogoj; če namreč s tem, ko izvršujemo fonetično dejanje, pravza-
prav izvršujemo že tudi fatično dejanje, pa ne velja obratno: če opici uspe
izustiti skupek glasov, ki, na primer, spominjajo na slovenskemu besedišču
pripadajočo besedico »da«, to zato še ni fatično dejanje, pravi Austin. Da
bi se izognil tej in podobnim nevšečnostim, L. W. Forguson1 predlaga, naj
neko fonetično dejanje šteje za fatično le v primeru, če je bila govorčeva in-
tenca izreči besede, ki veljajo za besede nekega jezika in se ravnajo v skladu
z njegovo slovnico. Recimo tem intencam jezikovne intence ali J-intence.
Podobno velja za razmerje med fatičnim in retičnim dejanjem: s tem ko
izvršujemo fatično dejanje, pravzaprav že izvršujemo tudi neko retično de-
janje, ne pa obratno: za nekom lahko na primer ponovimo kak stavek, ne
da bi natanko vedeli, kakšna sta njegov smisel in reference. Tako po Austi-
nu premi govor, na primer:
(1) Rekel je: »Janez Stanovnik ne ve več, kako bi se obrnil,«
izraža fatično dejanje, odvisni govor, na primer:
(2) Rekel je, da Janez Stanovnik ne ve več, kako bi se obrnil,
pa retično dejanje. Na videz sta si oba stavka sicer podobna, vendar pa
premi govor pri prenašanju besed nekoga drugega ponavadi uporabimo ta-
krat, kadar želimo kolikor se le da natančno prenesti povedano, pa ne vemo
natanko, ali pa nismo povsem prepričani, da vemo, o čem je govor in na kaj
se povedano nanaša. Najvarnejši način prenosa povedanega v takšnem pri-
meru je prav oblika Rekel je: …
Prenos povedanega v odvisnem govoru, Rekel je, da …, pa je nasprotno
znak, da smo si s povedanim povsem na jasnem, da torej poznamo tako smi-
sel kot referenco prenesene izjave in da smo ju kot taki tudi prenesli. Naše
ravnanje torej ponovno vključuje intence, intence, da povedano prenese-
mo s točno določenim smislom in točno določeno referenco, intence torej,
ki jih premi govor ne pozna. Recimo tem intencam intence smisla in refe-
rence ali SR-intence.
Razlika med femom in remom je pravzaprav prav v stopnji določeno-
sti: medtem ko za fem lahko rečemo, da je določljiv (dokler gre le za besede,
1 L. W. Forguson, Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Ox-
ford 1973, 162.
