Page 40 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 40
Od performativa do govornih dejanj
pač odvisno od pogojev performativnosti iz 1. točke, torej od konkretnih
okoliščin, od osebe in mesta izjavljanja. Na neki način bi torej lahko rekli,
da sami pogoji performativn osti blokirajo kriterije, celo možnosti formalnih
kriterijev performativnosti.
Primarni performativ, kakor Austin poimenuje obliko »Zapri vra-
ta!«, je sicer res vedno mogoče prevesti v eksplicitni performativ: »Ukazu-
jem ti, da zapri vrata!«, ki nam eksplicitno pove, kako hoče biti (primarni
performativ) razumljen. Ker pa je primarni performativ samostojno rablje-
na oblika, katere značilnost je prav neeksplicitnost (tudi in predvsem pri
doseganju učinka), je takšna transformacija vedno prepozna.
Formalnemu – gramatičnemu – kriteriju performativnos ti na neki na-
čin torej spodleti prav zaradi pogojev performativnosti, če pa pritegnemo
še prvotno definicijo, ki je Austina sploh pripeljala do distinkcije perfor-
mativ/konstativ, da je namreč performativ, za razliko od konstativa, bolj
izvrševanje kot pa izrekanje nečesa, je ogrožen sam teoretski dispozitiv, saj
– in to so Austinove besede – kadar kaj ugotavljamo, opisujemo, poroča-
mo, izvršujemo dejanje, ki je dejanje prav toliko kot dejanje ukazovanja in
opozarjanja.8
Z drugimi besedami to pomeni: tudi konstativ je lah-
ko performativ(en). In še več: tudi konstativ je lahko – če že ne
performativ(en), pa vsaj – nekonstativen. Če nekomu, na videz kon-
stativno, rečemo:
(6) Lepo vreme imamo,
s takšno izjavo pogosto sploh ne želimo izražati mnenja glede dejan-
skega stanja vremenske situacije, temveč, na primer, pridobiti sogovornika.
Začetna definicija performativa, da namreč služi izvršitvi dejanja, ki bi
ga komaj lahko, vsekakor pa ne s takšno natančnostjo, izvršili na drug na-
čin, se torej izkaže za nezadostno: izraz »izvršiti (neko) dejanje« je vse pre-
več širok in ohlapen, da bi bil lahko teoretsko uporaben. Treba je torej za-
četi znova, predvsem pa na novo in natančneje opredeliti, kaj pomeni, da s
tem, ko nekaj rečemo, tudi nekaj storimo, naredimo oz. izvršimo.
8 J. L. Austin, Performative Utterances, v: Philosophical Papers, Oxford 1984, 249.
pač odvisno od pogojev performativnosti iz 1. točke, torej od konkretnih
okoliščin, od osebe in mesta izjavljanja. Na neki način bi torej lahko rekli,
da sami pogoji performativn osti blokirajo kriterije, celo možnosti formalnih
kriterijev performativnosti.
Primarni performativ, kakor Austin poimenuje obliko »Zapri vra-
ta!«, je sicer res vedno mogoče prevesti v eksplicitni performativ: »Ukazu-
jem ti, da zapri vrata!«, ki nam eksplicitno pove, kako hoče biti (primarni
performativ) razumljen. Ker pa je primarni performativ samostojno rablje-
na oblika, katere značilnost je prav neeksplicitnost (tudi in predvsem pri
doseganju učinka), je takšna transformacija vedno prepozna.
Formalnemu – gramatičnemu – kriteriju performativnos ti na neki na-
čin torej spodleti prav zaradi pogojev performativnosti, če pa pritegnemo
še prvotno definicijo, ki je Austina sploh pripeljala do distinkcije perfor-
mativ/konstativ, da je namreč performativ, za razliko od konstativa, bolj
izvrševanje kot pa izrekanje nečesa, je ogrožen sam teoretski dispozitiv, saj
– in to so Austinove besede – kadar kaj ugotavljamo, opisujemo, poroča-
mo, izvršujemo dejanje, ki je dejanje prav toliko kot dejanje ukazovanja in
opozarjanja.8
Z drugimi besedami to pomeni: tudi konstativ je lah-
ko performativ(en). In še več: tudi konstativ je lahko – če že ne
performativ(en), pa vsaj – nekonstativen. Če nekomu, na videz kon-
stativno, rečemo:
(6) Lepo vreme imamo,
s takšno izjavo pogosto sploh ne želimo izražati mnenja glede dejan-
skega stanja vremenske situacije, temveč, na primer, pridobiti sogovornika.
Začetna definicija performativa, da namreč služi izvršitvi dejanja, ki bi
ga komaj lahko, vsekakor pa ne s takšno natančnostjo, izvršili na drug na-
čin, se torej izkaže za nezadostno: izraz »izvršiti (neko) dejanje« je vse pre-
več širok in ohlapen, da bi bil lahko teoretsko uporaben. Treba je torej za-
četi znova, predvsem pa na novo in natančneje opredeliti, kaj pomeni, da s
tem, ko nekaj rečemo, tudi nekaj storimo, naredimo oz. izvršimo.
8 J. L. Austin, Performative Utterances, v: Philosophical Papers, Oxford 1984, 249.
