Page 39 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 39
Zagatnost performativnosti 37
Pogoji performativnosti
1. Obstajati mora konvencionalni postopek, ki ima določene konvenci-
onalne učinke, ta postopek pa vključuje uporabo določenih besed oz. zah-
teva, da določene osebe v določenih okoliščinah izrečejo določene besede;
v nasprotnem primeru je izjava nična in brez učinka.
2. Biti moramo iskreni. Pogoji iz prve točke so lahko izpolnjeni, pa ven-
dar s svojo izjavo ne izvršimo (nameravanega oz. želenega) performativne-
ga dejanja. Če na primer rečemo:
Obljubljam, da …
pa pri tem nimamo namena obljube tudi držati, smo zlorabili formulo
obljube, neiskreno obljubili in je naša izjava prazna: uporabili smo sicer pra-
vo form(ul)o, vendar brez ustrezne vsebine.
3. In končno: naše ravnanje mora biti v skladu z izvršenim dejanjem.
Lahko da smo iskreno obljubili, da pa se kasneje nismo vedli v skladu z
obljubo. V tem primeru je naša izjava neposrečena na neki tretji način, ki
ga je Austin proti koncu poimenoval s »prelomitev obveze«.
Potem ko je postavil pogoje uspešne performativnosti, skuša Austin naj-
ti kak formalni, gramatični ali leksikalni kriterij, v skladu s katerim bi bilo
mogoče določiti ali gre za performativno izjavo ali ne.
Ali obstajajo kriteriji performativnosti?
Zdi se, da mora biti izjava, če naj bo performativna, izrečena v 1. osebi
ednine, sedanjika, pov. naklona, tvor. načina, na primer:
To ladjo krstim …
ali pa (in tu gre predvsem za javne napise in opozorila) v 2. ali 3. osebi seda-
njika, pov. naklona, trpnega načina:
Potniki so naprošeni …
Kmalu pa se pokaže, da
»sploh ni nujno, da bi bila neka izjava zato, da bi bila performativna, izražena
v eni izmed teh oblik /mišljene so oblike, ki smo jih pravkar navedli; I. Ž. Ž./:
Reči: ,Zapri vrata!,, je – to se vidi – prav tako lahko performativ, prav tako izvr-
šitev nekega dejanja, kakor reči: ,Ukazujem vam, da zaprete vrata,,«7
7 J. L. Austin, Performatif – Constatif, v: La Philosophie Analytique, Pariz 1962, 274.
Pogoji performativnosti
1. Obstajati mora konvencionalni postopek, ki ima določene konvenci-
onalne učinke, ta postopek pa vključuje uporabo določenih besed oz. zah-
teva, da določene osebe v določenih okoliščinah izrečejo določene besede;
v nasprotnem primeru je izjava nična in brez učinka.
2. Biti moramo iskreni. Pogoji iz prve točke so lahko izpolnjeni, pa ven-
dar s svojo izjavo ne izvršimo (nameravanega oz. želenega) performativne-
ga dejanja. Če na primer rečemo:
Obljubljam, da …
pa pri tem nimamo namena obljube tudi držati, smo zlorabili formulo
obljube, neiskreno obljubili in je naša izjava prazna: uporabili smo sicer pra-
vo form(ul)o, vendar brez ustrezne vsebine.
3. In končno: naše ravnanje mora biti v skladu z izvršenim dejanjem.
Lahko da smo iskreno obljubili, da pa se kasneje nismo vedli v skladu z
obljubo. V tem primeru je naša izjava neposrečena na neki tretji način, ki
ga je Austin proti koncu poimenoval s »prelomitev obveze«.
Potem ko je postavil pogoje uspešne performativnosti, skuša Austin naj-
ti kak formalni, gramatični ali leksikalni kriterij, v skladu s katerim bi bilo
mogoče določiti ali gre za performativno izjavo ali ne.
Ali obstajajo kriteriji performativnosti?
Zdi se, da mora biti izjava, če naj bo performativna, izrečena v 1. osebi
ednine, sedanjika, pov. naklona, tvor. načina, na primer:
To ladjo krstim …
ali pa (in tu gre predvsem za javne napise in opozorila) v 2. ali 3. osebi seda-
njika, pov. naklona, trpnega načina:
Potniki so naprošeni …
Kmalu pa se pokaže, da
»sploh ni nujno, da bi bila neka izjava zato, da bi bila performativna, izražena
v eni izmed teh oblik /mišljene so oblike, ki smo jih pravkar navedli; I. Ž. Ž./:
Reči: ,Zapri vrata!,, je – to se vidi – prav tako lahko performativ, prav tako izvr-
šitev nekega dejanja, kakor reči: ,Ukazujem vam, da zaprete vrata,,«7
7 J. L. Austin, Performatif – Constatif, v: La Philosophie Analytique, Pariz 1962, 274.
