Page 38 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 38
Od performativa do govornih dejanj
distanco oz. ironijo do tradicionalne (jezikovno-filozofske) delitve sodb na
resnične in neresnične:
Konstativna izjava ima pod imenom trditve (assertion), ki je tako draga
filozofom, lastnost, da je lahko resnična ali neresnična. Performativna izjava
ne more biti ne eno ne drugo.4
Ni nam treba iti zelo daleč nazaj v zgodovino filozofije, da bi videli, da si
filozofi bolj ali manj redno domišljajo, da je edina lastnost, edina lastnost ka-
tere koli izjave (to je: vsega, kar rečemo), da je resnična ali vsaj neresnična.5
V performativih pa je Austin našel prave »smetiščne« izjave,6 ki ne le
da niso bodisi resnične bodisi neresnične, temveč celo služijo:
»izvršitvi nekega dejanja. Formulirati takšno izjavo je izvršiti dejanje /…/, deja-
nje, ki bi ga (morda) komaj lahko – vsaj s takšno natančnostjo ne – izvršili na drug na-
čin /poudaril I. Ž. Ž./.«
Primeri performativov, ki jih Austin ponudi kot vzorčne, in ki so danes
tudi že precej oguljeni, so naslednji:
(1) To ladjo krstim za Svobodo!
(2) Opravičujem se.
(3) Želim vam dobrodošlico!
(4) Svetujem vam, da to storite.
Performativ naj bi torej, za razliko od konstativa, ki le nekaj ugotavlja
oz. o nečem poroča, nekaj izvrševal – in pri tej prvi definiciji bomo vztra-
jali, ker se bo kmalu izkazala za nezadostno –, da bi bilo to sploh mogoče,
da bi bil performativ lahko »posrečen« (happy), pa morajo biti izpolnje-
ni sledeči pogoji.
4 J. L. Austin, Performatif – Constatif, v: La Philosophie Analytiq ue, Pariz 1962, 271.
5 J. L. Austin, Performative Utterances, v: Philosophical Papers, Oxford 1984, 233.
6 Da ne bi že takoj na začetku prišlo do zmede, nekaj terminoloških pojasnil: s stavkom razume-
mo abstraktno konstrukcijo, ki je stvar gramat ike, z izjavo pa vsakokratno udejanitev te abstrak-
tne konstrukcije v govoru (čeprav je pot prav nasprotna: stavek kot abstraktni konstrukt, je mo-
goč šele na podlagi izjav). Izjava je generično ime: sodba je tako vrsta izjave, katere lastnost je, da
je lahko resnična ali neresnična. Izjavljanje je dejanje pojavitve neke izjave, posredno torej udeja
nitve abstraktne konstrukcije stavka v govoru. Seveda pa nikakor ni nujno, da se naše definicije
pokrivajo z definicijami avtorjev, ki jih navajamo.
distanco oz. ironijo do tradicionalne (jezikovno-filozofske) delitve sodb na
resnične in neresnične:
Konstativna izjava ima pod imenom trditve (assertion), ki je tako draga
filozofom, lastnost, da je lahko resnična ali neresnična. Performativna izjava
ne more biti ne eno ne drugo.4
Ni nam treba iti zelo daleč nazaj v zgodovino filozofije, da bi videli, da si
filozofi bolj ali manj redno domišljajo, da je edina lastnost, edina lastnost ka-
tere koli izjave (to je: vsega, kar rečemo), da je resnična ali vsaj neresnična.5
V performativih pa je Austin našel prave »smetiščne« izjave,6 ki ne le
da niso bodisi resnične bodisi neresnične, temveč celo služijo:
»izvršitvi nekega dejanja. Formulirati takšno izjavo je izvršiti dejanje /…/, deja-
nje, ki bi ga (morda) komaj lahko – vsaj s takšno natančnostjo ne – izvršili na drug na-
čin /poudaril I. Ž. Ž./.«
Primeri performativov, ki jih Austin ponudi kot vzorčne, in ki so danes
tudi že precej oguljeni, so naslednji:
(1) To ladjo krstim za Svobodo!
(2) Opravičujem se.
(3) Želim vam dobrodošlico!
(4) Svetujem vam, da to storite.
Performativ naj bi torej, za razliko od konstativa, ki le nekaj ugotavlja
oz. o nečem poroča, nekaj izvrševal – in pri tej prvi definiciji bomo vztra-
jali, ker se bo kmalu izkazala za nezadostno –, da bi bilo to sploh mogoče,
da bi bil performativ lahko »posrečen« (happy), pa morajo biti izpolnje-
ni sledeči pogoji.
4 J. L. Austin, Performatif – Constatif, v: La Philosophie Analytiq ue, Pariz 1962, 271.
5 J. L. Austin, Performative Utterances, v: Philosophical Papers, Oxford 1984, 233.
6 Da ne bi že takoj na začetku prišlo do zmede, nekaj terminoloških pojasnil: s stavkom razume-
mo abstraktno konstrukcijo, ki je stvar gramat ike, z izjavo pa vsakokratno udejanitev te abstrak-
tne konstrukcije v govoru (čeprav je pot prav nasprotna: stavek kot abstraktni konstrukt, je mo-
goč šele na podlagi izjav). Izjava je generično ime: sodba je tako vrsta izjave, katere lastnost je, da
je lahko resnična ali neresnična. Izjavljanje je dejanje pojavitve neke izjave, posredno torej udeja
nitve abstraktne konstrukcije stavka v govoru. Seveda pa nikakor ni nujno, da se naše definicije
pokrivajo z definicijami avtorjev, ki jih navajamo.
