Page 37 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 37
dovina: 35
performativ/
konstativ
Austin je filozofijo pojmoval kot »ropotarnico vsega nesprejetega
drugih znanosti, kjer se znajde vse, česar se še ne vemo, kako loti-
ti«, filozofija se po njegovem ukvarja z vsemi ostanki, z vsemi problemi, ki
ostajajo še nerešeni, potem ko smo na njih preizkusili vse metode, znane od
drugod«.1 Potemtakem nas ne bi smelo začuditi, da je njegova prva teorija
performativnosti nekakšen stranski proizvod britanske predvojne moralne
filozofije: v njej je naletel na problem, ki se mu ni zdel ustrezno obravnavan
– vsekakor pa ne zadovoljivo rešen – in tako rekoč mimogrede začrtal pov-
sem novo konceptualno polje.
Ni naključje, da je bil neustrezno obravnavani problem moralne filozo-
fije prav jezikovne oz., natančneje, govorne narave.2 Austina je vseskozi mo-
tila abstraktna, od neposrednega producenta – govorca – odtrgana obrav-
nava govornih fenomenov. Govor je hotel iztrgati logicističnim prežveko-
vanjem in ga vrniti človekovi dejavnosti in njenemu kontekstu.3
Kaj je lahko resnično in kaj ne?
Tako je na primer na kolokviju o analitični filozofiji, ki je leta 1958 po-
tekal v Royaumontu (takrat so predavanja, ki tvorijo How to Do Things
with Words, že za njim), distinkcijo performativ/konstativ vpeljal prav z
1 J. L. Austin, Performatif – Constatif, v: La Philosophie Analytique, Pariz 1962, 292–293.
2 Distinkcijo jezik/govor vseskozi uporabljamo v saussurovski zamejitvi: jezik je idealna, abstrak-
tna shema, lingvistov teoretski konstrukt, govor pa njena vsakokratna udejanitev skozi usta po-
sameznega govorca nekega jezika.
3 Glej tudi pogovore z Austinovimi sodobniki v: B. Magee, Modern British Philosophy, Oxford
1986, 120–121.
performativ/
konstativ
Austin je filozofijo pojmoval kot »ropotarnico vsega nesprejetega
drugih znanosti, kjer se znajde vse, česar se še ne vemo, kako loti-
ti«, filozofija se po njegovem ukvarja z vsemi ostanki, z vsemi problemi, ki
ostajajo še nerešeni, potem ko smo na njih preizkusili vse metode, znane od
drugod«.1 Potemtakem nas ne bi smelo začuditi, da je njegova prva teorija
performativnosti nekakšen stranski proizvod britanske predvojne moralne
filozofije: v njej je naletel na problem, ki se mu ni zdel ustrezno obravnavan
– vsekakor pa ne zadovoljivo rešen – in tako rekoč mimogrede začrtal pov-
sem novo konceptualno polje.
Ni naključje, da je bil neustrezno obravnavani problem moralne filozo-
fije prav jezikovne oz., natančneje, govorne narave.2 Austina je vseskozi mo-
tila abstraktna, od neposrednega producenta – govorca – odtrgana obrav-
nava govornih fenomenov. Govor je hotel iztrgati logicističnim prežveko-
vanjem in ga vrniti človekovi dejavnosti in njenemu kontekstu.3
Kaj je lahko resnično in kaj ne?
Tako je na primer na kolokviju o analitični filozofiji, ki je leta 1958 po-
tekal v Royaumontu (takrat so predavanja, ki tvorijo How to Do Things
with Words, že za njim), distinkcijo performativ/konstativ vpeljal prav z
1 J. L. Austin, Performatif – Constatif, v: La Philosophie Analytique, Pariz 1962, 292–293.
2 Distinkcijo jezik/govor vseskozi uporabljamo v saussurovski zamejitvi: jezik je idealna, abstrak-
tna shema, lingvistov teoretski konstrukt, govor pa njena vsakokratna udejanitev skozi usta po-
sameznega govorca nekega jezika.
3 Glej tudi pogovore z Austinovimi sodobniki v: B. Magee, Modern British Philosophy, Oxford
1986, 120–121.
