Page 30 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 30
Od performativa do govornih dejanj
Definicija obljubljanja, ki jo v zvezi s tem navaja Prichard, je povsem
moderna in bi jo prav lahko pripisali tudi Austinu:
»Obljubljanje je podobno zastavljanju vprašanja ali dajan ju ukaza … pri tem
ne gre za zatrjevanje, temveč za izvrševanje nečesa, prav kakor izvrševanje zopersta-
vljamo golemu govorjenju /poudaril I. Ž. Ž./.«10
Ko smo obljubljanje enkrat definirali na tak način, je vsakršno prizade-
vanje, da bi zavezanost obljubi oprli na hipotezo, po kateri je obljubljanje
vzbujanje pričakovanj, obsojeno na neuspeh.
Obljubljanje torej ni vzbujanje pričakovanj. Kaj potemtakem je?
»Očitno je,« meni Prichard, »da obljubljanje zahteva uporabljanje besede
»obljubljam« ali kake druge ustrezne besede, kot ,jamčim,, ,soglašam,, ,dajem
ti besedo, ali ,bom,. Če je tako, lahko rečemo vsaj to, da s tem, ko X-u oblju-
bljam, da bom izvršil neko dejanje, povzročim, da X sliši določen glas, ki ima
skupaj z izrazom, ki se za dejanje ponavadi uporablja – tako zame kot zanj –
d oločen pomen, in to tako, da X verjame, da so glasovi prišli od mene /pouda-
ril I. Ž. Ž/.«11
Problem splošne obljube
Toda, zakaj me lahko čemurkoli zavezuje že to, da sem izustil nekaj gla-
sov? Zato, ker sem bil že dal neko splošnejšo obljubo, pravi Prichard, ker
sem že prej obljubil, da takšnih glasov ne bom izustil v povezavi s stavkom o
nekem dejanju, ne da bi se lotil dejanja samega.12
Lahko se seveda vprašamo: in kaj nas veže, da se zaobljubimo na ta splo-
šnejši način? Nova, poprejšnja in (še) splošnejša obljuba? Prichard sam je
opazil to neprijetnost, menil je celo, da bi bilo nesmiselno pričakovati, da
bi v naši lastni miselni zgodovini lahko odkrili to splošno obljubo, ven-
dar je bil kljub temu prepričan, da je potrebno problem premestiti, kajti če
ta konkretna, posamezna obljuba, ki pravzaprav ni obljubljanje …, temveč
povzročan je glasov, zaradi katerih sem primoran izvršiti dejanje, če torej ta
partikularna obljuba predpostavlja predhodno, splošnejšo obljubo, potem
se moramo posvetiti prvi.
Najprej moramo ugotoviti, ali konkretna, posamezna obljuba dejansko
predpostavlja neko splošnejšo obljubo, za katero Prichard pravi:
10 N. m.
11 N. m.
12 N. m.
Definicija obljubljanja, ki jo v zvezi s tem navaja Prichard, je povsem
moderna in bi jo prav lahko pripisali tudi Austinu:
»Obljubljanje je podobno zastavljanju vprašanja ali dajan ju ukaza … pri tem
ne gre za zatrjevanje, temveč za izvrševanje nečesa, prav kakor izvrševanje zopersta-
vljamo golemu govorjenju /poudaril I. Ž. Ž./.«10
Ko smo obljubljanje enkrat definirali na tak način, je vsakršno prizade-
vanje, da bi zavezanost obljubi oprli na hipotezo, po kateri je obljubljanje
vzbujanje pričakovanj, obsojeno na neuspeh.
Obljubljanje torej ni vzbujanje pričakovanj. Kaj potemtakem je?
»Očitno je,« meni Prichard, »da obljubljanje zahteva uporabljanje besede
»obljubljam« ali kake druge ustrezne besede, kot ,jamčim,, ,soglašam,, ,dajem
ti besedo, ali ,bom,. Če je tako, lahko rečemo vsaj to, da s tem, ko X-u oblju-
bljam, da bom izvršil neko dejanje, povzročim, da X sliši določen glas, ki ima
skupaj z izrazom, ki se za dejanje ponavadi uporablja – tako zame kot zanj –
d oločen pomen, in to tako, da X verjame, da so glasovi prišli od mene /pouda-
ril I. Ž. Ž/.«11
Problem splošne obljube
Toda, zakaj me lahko čemurkoli zavezuje že to, da sem izustil nekaj gla-
sov? Zato, ker sem bil že dal neko splošnejšo obljubo, pravi Prichard, ker
sem že prej obljubil, da takšnih glasov ne bom izustil v povezavi s stavkom o
nekem dejanju, ne da bi se lotil dejanja samega.12
Lahko se seveda vprašamo: in kaj nas veže, da se zaobljubimo na ta splo-
šnejši način? Nova, poprejšnja in (še) splošnejša obljuba? Prichard sam je
opazil to neprijetnost, menil je celo, da bi bilo nesmiselno pričakovati, da
bi v naši lastni miselni zgodovini lahko odkrili to splošno obljubo, ven-
dar je bil kljub temu prepričan, da je potrebno problem premestiti, kajti če
ta konkretna, posamezna obljuba, ki pravzaprav ni obljubljanje …, temveč
povzročan je glasov, zaradi katerih sem primoran izvršiti dejanje, če torej ta
partikularna obljuba predpostavlja predhodno, splošnejšo obljubo, potem
se moramo posvetiti prvi.
Najprej moramo ugotoviti, ali konkretna, posamezna obljuba dejansko
predpostavlja neko splošnejšo obljubo, za katero Prichard pravi:
10 N. m.
11 N. m.
12 N. m.
