Page 34 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 34
Od performativa do govornih dejanj
Skrivnost je v konvenciji ne v glasu, ali natančneje, skrivnost glasu je
konvencija.20 Splošno sprejeta konvencija pa je, da takrat, kadar hočemo
obljubiti, (preprosto?) rečemo: »Obljubljam …«
Austinov odgovor odpravlja mukotrpno samoizpraševanje, ali je obsta-
jal prvotni splošni dogovor (da se bomo držali naših dogovorov) ali ne, z
njim pa postane nepotreben, tudi sicer na moč neplavzibilen, sklep, da smo
se splošno zaobljubili nekako brez besed in ne da bi za to sploh vedeli.
Austin je potreboval prav takšno teorijo performativa – teorijo, ki te-
melji na (trdnih) zunajjezikovnih konvencijah –, ker je moral pojasniti,
kako lahko nekateri jezikovni pojavi proizvedejo zunajjezikovne učinke,
nekaj, s čimer moralna filozofija, kot smo videli, ni mogla opraviti.21
Prav v tem pa je problem. Reševanje problema, zastavljenega v nekem
določenem konceptualnem polju, zahteva vsaj delno uporabo temu polju
lastnih sredstev. Rekli smo, da je Austin svojo prvo teorijo lahko zasnoval
le na zunajjezikovnih konvencijah. Vendar pa, ali teorija govornih dejanj v
razviti obliki, ki jo poznamo danes, sploh temelji na konvencionalnosti?22
Ali obstaja kak konvencionalen način, da obljubimo, prisežemo … In pred-
vsem: kaj sploh je konvencija?
Konvencionalnost ali nekonvencionalnost?
V svojem slovitem in verjetno najizčrpnejšem delu23 o tej problematiki
jo Lewis opredeli takole:
Realnost R v obnašanju pripadnikov neke populacije P, kadar so udele-
ženi v neki ponavljajoči se situaciji S, je konvencija, če in samo če med pri-
padniki P, v vsakem primeru S:
1. vsakdo ravna v skladu z R;
2. vsakdo pričakuje od vsakogar drugega, da bo ravnal v skladu z R;
20 »Trdo« različico te teorije zastopa francoski sociolog Pierre Bourdieu v delu Ce que parler
veut dire, Pariz 1982. Bourdieu poudarja, da govorice ne smemo obravnavati kot nekaj pov-
sem avtonomnega in iskati moč besed v besedah samih: besede so le reprezentant moči, ki
prihaja od zunaj, zato moramo, na primer, ilokucijsko moč iskati drugje, in ne v besedah.
21 Prav kolikor odgovarja na vprašanja, ki jih je zastavila moralna filozofija, pa Austin ostaja zno-
traj njenih meja, zato bi na neki način lahko rekli, da je bila teorija govornih dejanj, ki jo je spod-
budila Austinova prva performativna teorija, stranski produkt moralne filozofije.
22 Vprašanje je bilo v teoriji govornih dejanj in ob njej zastavljeno že večkrat in na različne na-
čine. Cf. D. Davidson, Moods and Performances (1979), v: Inquiries into Truth and Interpreta-
tion, Oxford 1984; A. Kasher, Are Speech Acts Conventional, v: Journal of Pragmatics 8, 1984;
P. Leonardi, On Conventions, Rules and Speech Acts, v: Journal of Pragmatics 8, 1984.
23 D. K. Lewis, Convention: a philosophical study, Cambridge 1969, 42.
Skrivnost je v konvenciji ne v glasu, ali natančneje, skrivnost glasu je
konvencija.20 Splošno sprejeta konvencija pa je, da takrat, kadar hočemo
obljubiti, (preprosto?) rečemo: »Obljubljam …«
Austinov odgovor odpravlja mukotrpno samoizpraševanje, ali je obsta-
jal prvotni splošni dogovor (da se bomo držali naših dogovorov) ali ne, z
njim pa postane nepotreben, tudi sicer na moč neplavzibilen, sklep, da smo
se splošno zaobljubili nekako brez besed in ne da bi za to sploh vedeli.
Austin je potreboval prav takšno teorijo performativa – teorijo, ki te-
melji na (trdnih) zunajjezikovnih konvencijah –, ker je moral pojasniti,
kako lahko nekateri jezikovni pojavi proizvedejo zunajjezikovne učinke,
nekaj, s čimer moralna filozofija, kot smo videli, ni mogla opraviti.21
Prav v tem pa je problem. Reševanje problema, zastavljenega v nekem
določenem konceptualnem polju, zahteva vsaj delno uporabo temu polju
lastnih sredstev. Rekli smo, da je Austin svojo prvo teorijo lahko zasnoval
le na zunajjezikovnih konvencijah. Vendar pa, ali teorija govornih dejanj v
razviti obliki, ki jo poznamo danes, sploh temelji na konvencionalnosti?22
Ali obstaja kak konvencionalen način, da obljubimo, prisežemo … In pred-
vsem: kaj sploh je konvencija?
Konvencionalnost ali nekonvencionalnost?
V svojem slovitem in verjetno najizčrpnejšem delu23 o tej problematiki
jo Lewis opredeli takole:
Realnost R v obnašanju pripadnikov neke populacije P, kadar so udele-
ženi v neki ponavljajoči se situaciji S, je konvencija, če in samo če med pri-
padniki P, v vsakem primeru S:
1. vsakdo ravna v skladu z R;
2. vsakdo pričakuje od vsakogar drugega, da bo ravnal v skladu z R;
20 »Trdo« različico te teorije zastopa francoski sociolog Pierre Bourdieu v delu Ce que parler
veut dire, Pariz 1982. Bourdieu poudarja, da govorice ne smemo obravnavati kot nekaj pov-
sem avtonomnega in iskati moč besed v besedah samih: besede so le reprezentant moči, ki
prihaja od zunaj, zato moramo, na primer, ilokucijsko moč iskati drugje, in ne v besedah.
21 Prav kolikor odgovarja na vprašanja, ki jih je zastavila moralna filozofija, pa Austin ostaja zno-
traj njenih meja, zato bi na neki način lahko rekli, da je bila teorija govornih dejanj, ki jo je spod-
budila Austinova prva performativna teorija, stranski produkt moralne filozofije.
22 Vprašanje je bilo v teoriji govornih dejanj in ob njej zastavljeno že večkrat in na različne na-
čine. Cf. D. Davidson, Moods and Performances (1979), v: Inquiries into Truth and Interpreta-
tion, Oxford 1984; A. Kasher, Are Speech Acts Conventional, v: Journal of Pragmatics 8, 1984;
P. Leonardi, On Conventions, Rules and Speech Acts, v: Journal of Pragmatics 8, 1984.
23 D. K. Lewis, Convention: a philosophical study, Cambridge 1969, 42.
