Page 31 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 31
Zagatnost performativnosti 29
»/D/ogovor, da bomo izvršili neko dejanje, ni dogovor, in splošni dogovor ni
dogovor, da se bomo držali naših dogovorov, temveč dogovor, da bomo rav-
nali v skladu s tem, kar ponavadi imenujemo držati se našega dogovor a, to po-
meni, da v povezavi s stavkom za neko dejanje ne bomo izustili določenega
glasu, ne da bi se lotili dejanja samega.«13
Nenavadno povedano, in sploh, za kaj gre, kje je razlika med, denimo,
dogovorom, da se bomo držali dogovorov, in dogovorom, da bomo ravnali v
skladu s tem, kar ponavadi imenujemo, držati se našega dogovora?
Prichard tudi sam meni, da je nekoliko »zapleteno« in predlaga, da
postopamo takole: zamislimo si lahko stopnjo, na kateri ne mislimo, da se
z uporabo tega ali onega jezikovnega obrazca zavežemo, da bomo izvršili
dejanje. In lahko se vprašamo takole:
1. Bi si na tej stopnji lahko vsaj zaželeli, da bi se bili z uporabo nekega
posebnega jezikovnega obrazca sposobni zavezati ?
In:
2. Če bi si lahko, ali obstaja kak korak, s katerega podvzetjem bi se res
zavezali?
Jasni sta dve stvari, meni Prichard:
1. Držati obljubo ni prvo dejanje, ki mu je človek zavezan. Kajti če po-
zna smisel obljube ali dejanje obljubljanja, mora poznati tudi nekaj splo-
šnejšega, nekakšno obvezo, in potemtakem (tudi) druga dejanja, ki so (kot)
dolžnosti.
2. Obljubljamo lahko le v skupini vsaj dveh ljudi, katerih vsak je pre-
pričan in se pri svojem ravnanju do neke mere zanaša na prepričanje, da so
drugi bitja, ki ne le mislijo, da imajo določene obveze, temveč bodo verje-
tno tudi storili, kar mislijo, da so zavezani storiti.
Da je obljubljanje torej lahko sploh mogoče, mora obstajati skupina lju-
di, ki ima določene obveze in se jih tudi zaveda. Uspeh slehernega napo-
ra, da bi dosegli lastno dobrobit, torej ni odvisen samo od dejstva, da bodo
drugi ravnali na določen način in da se bodo določenega ravnanja vzdržali
(ker menijo, da je to njihova dolžnost), temveč tudi od naše zmožnosti, da se
zanesemo na prepričanje, da bodo tako ravnali.14
13 N. m.
14 V spisu Exchanging, ki je nastal istega leta kot Obligation to keep a promise, Prichard obljubi,
da bomo nekaj izmenjali z nekom drugim, podstavi naslednjo strukturo: »Ko pravim Oblju-
bim, da ti bom dal banano, če obljubiš, da mi boš dal jabolko, s tem mislim, da se zavezujem, da
ti bom dal banano, če se ti, ko me vidiš, da ti izročam banano, zavežeš, da mi boš dal jabolko.«
Naš sogovornik z jabolkom pa mora rezonirati takole: »Ker si se zavezal, da mi boš dal banano,
»/D/ogovor, da bomo izvršili neko dejanje, ni dogovor, in splošni dogovor ni
dogovor, da se bomo držali naših dogovorov, temveč dogovor, da bomo rav-
nali v skladu s tem, kar ponavadi imenujemo držati se našega dogovor a, to po-
meni, da v povezavi s stavkom za neko dejanje ne bomo izustili določenega
glasu, ne da bi se lotili dejanja samega.«13
Nenavadno povedano, in sploh, za kaj gre, kje je razlika med, denimo,
dogovorom, da se bomo držali dogovorov, in dogovorom, da bomo ravnali v
skladu s tem, kar ponavadi imenujemo, držati se našega dogovora?
Prichard tudi sam meni, da je nekoliko »zapleteno« in predlaga, da
postopamo takole: zamislimo si lahko stopnjo, na kateri ne mislimo, da se
z uporabo tega ali onega jezikovnega obrazca zavežemo, da bomo izvršili
dejanje. In lahko se vprašamo takole:
1. Bi si na tej stopnji lahko vsaj zaželeli, da bi se bili z uporabo nekega
posebnega jezikovnega obrazca sposobni zavezati ?
In:
2. Če bi si lahko, ali obstaja kak korak, s katerega podvzetjem bi se res
zavezali?
Jasni sta dve stvari, meni Prichard:
1. Držati obljubo ni prvo dejanje, ki mu je človek zavezan. Kajti če po-
zna smisel obljube ali dejanje obljubljanja, mora poznati tudi nekaj splo-
šnejšega, nekakšno obvezo, in potemtakem (tudi) druga dejanja, ki so (kot)
dolžnosti.
2. Obljubljamo lahko le v skupini vsaj dveh ljudi, katerih vsak je pre-
pričan in se pri svojem ravnanju do neke mere zanaša na prepričanje, da so
drugi bitja, ki ne le mislijo, da imajo določene obveze, temveč bodo verje-
tno tudi storili, kar mislijo, da so zavezani storiti.
Da je obljubljanje torej lahko sploh mogoče, mora obstajati skupina lju-
di, ki ima določene obveze in se jih tudi zaveda. Uspeh slehernega napo-
ra, da bi dosegli lastno dobrobit, torej ni odvisen samo od dejstva, da bodo
drugi ravnali na določen način in da se bodo določenega ravnanja vzdržali
(ker menijo, da je to njihova dolžnost), temveč tudi od naše zmožnosti, da se
zanesemo na prepričanje, da bodo tako ravnali.14
13 N. m.
14 V spisu Exchanging, ki je nastal istega leta kot Obligation to keep a promise, Prichard obljubi,
da bomo nekaj izmenjali z nekom drugim, podstavi naslednjo strukturo: »Ko pravim Oblju-
bim, da ti bom dal banano, če obljubiš, da mi boš dal jabolko, s tem mislim, da se zavezujem, da
ti bom dal banano, če se ti, ko me vidiš, da ti izročam banano, zavežeš, da mi boš dal jabolko.«
Naš sogovornik z jabolkom pa mora rezonirati takole: »Ker si se zavezal, da mi boš dal banano,
