Page 28 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 28
Od performativa do govornih dejanj
Na eni strani imamo tako razširjeno in razvejano teorijo govornih de-
janj, na drugi strani pa skorajda neznano in neopaženo teorijo »izvirnega«
performativa, iz katere teor ija govornih dejanj sploh izvira.
Ali je takšna Urmsonova delitev upravičena? Mislim, da je, in skušal
bom dokazati, da Austin s svojo teorijo iz l. 1946 odgovarja na nekatera
vprašanja, ki jih je zastavil njegov učitelj H. A. Prichard, namreč, »zakaj
mislimo, da se bomo s tem, da izustimo neki glas, zavezali izvršitvi kake-
ga dejanja … ?«
Pojdimo lepo po vrsti.
Austin in Prichard
Najprej, kdo je, ali bolje, kdo je bil H. A. Prichard?
Sodobnemu bralcu je njegovo ime skorajda neznano in njegovi spisi tež-
ko dostopni. Na voljo nam je le kratek izbor njegovih člankov, ki so bili ob-
javljeni l. 1965 pod naslovom Moral Obligation.3
Navzlic temu pa je bil Prichard pred II. svetovno vojno eden najbolj
uglednih oxfordskih profesorjev moralne filozofije.4 Čeprav je preziral fi-
lozofe Austinove in Urmson ove generacije in vsakršno logično obravna-
vanje filozofskih problemov (prof. Urmson pravi,5 da ni hotel prebrati več
kot prvih nekaj strani Ayerjevega dela Language, Truth and Logic, češ da ni
vredno truda), pa sta se z Austinom medsebojno izjemno spoštovala. Po-
gosto sta izmenjavala poglede na pomembna filozofska vprašanja in eden
prvih Austinovih člankov, ἀγαϑòν and εὐδαιμονία in the Ethics of Aristotle,
obravnava prav Prichardove poglede na to vprašanje.
Sir Isaiah Berlin6 se spominja, da je Austin že v letih 1933–35 razpra-
vljal o Prichardovih pogledih na »moralno zavezanost«, o temi torej, ki bo
postala vir performativne diskusije, l. 1947, leto dni po predstavitvi njegove
prve performativne teorije filozofskima društvoma Oxforda in Cambrid-
3 H. A. Prichard, Moral Obligation, Oxford 1965.
4 Moralna filozofija ima pri Prichardu pravzaprav paradoksalen status: že v spisu Does moral philo-
sophy rest on a mistake iz leta 1912, ko je vse »moralno« filozofiranje pravzaprav še pred njim, na-
mreč zatrjuje, da je na vprašanje, »zakaj moram ravnati tako in tako« in ne morda kako druga-
če, mogoče odgovoriti le v neposrednem soočenju s konkretno situacijo samo, ne pa z verbalnim
tehtanjem argumentov. Kar z drugimi besedami povedano seveda pomeni, da je moralna filozo-
fija odveč.
5 Osebna komunikacija (pismo z dne 16. VII. 1986).
6 Sir Isaiah Berlin, Austin and the Early Beginnings of Oxford Philosophy, v: Essays on J. L. Au-
stin, ur. Isaiah Berlin, Oxford 1973, 1–17.
Na eni strani imamo tako razširjeno in razvejano teorijo govornih de-
janj, na drugi strani pa skorajda neznano in neopaženo teorijo »izvirnega«
performativa, iz katere teor ija govornih dejanj sploh izvira.
Ali je takšna Urmsonova delitev upravičena? Mislim, da je, in skušal
bom dokazati, da Austin s svojo teorijo iz l. 1946 odgovarja na nekatera
vprašanja, ki jih je zastavil njegov učitelj H. A. Prichard, namreč, »zakaj
mislimo, da se bomo s tem, da izustimo neki glas, zavezali izvršitvi kake-
ga dejanja … ?«
Pojdimo lepo po vrsti.
Austin in Prichard
Najprej, kdo je, ali bolje, kdo je bil H. A. Prichard?
Sodobnemu bralcu je njegovo ime skorajda neznano in njegovi spisi tež-
ko dostopni. Na voljo nam je le kratek izbor njegovih člankov, ki so bili ob-
javljeni l. 1965 pod naslovom Moral Obligation.3
Navzlic temu pa je bil Prichard pred II. svetovno vojno eden najbolj
uglednih oxfordskih profesorjev moralne filozofije.4 Čeprav je preziral fi-
lozofe Austinove in Urmson ove generacije in vsakršno logično obravna-
vanje filozofskih problemov (prof. Urmson pravi,5 da ni hotel prebrati več
kot prvih nekaj strani Ayerjevega dela Language, Truth and Logic, češ da ni
vredno truda), pa sta se z Austinom medsebojno izjemno spoštovala. Po-
gosto sta izmenjavala poglede na pomembna filozofska vprašanja in eden
prvih Austinovih člankov, ἀγαϑòν and εὐδαιμονία in the Ethics of Aristotle,
obravnava prav Prichardove poglede na to vprašanje.
Sir Isaiah Berlin6 se spominja, da je Austin že v letih 1933–35 razpra-
vljal o Prichardovih pogledih na »moralno zavezanost«, o temi torej, ki bo
postala vir performativne diskusije, l. 1947, leto dni po predstavitvi njegove
prve performativne teorije filozofskima društvoma Oxforda in Cambrid-
3 H. A. Prichard, Moral Obligation, Oxford 1965.
4 Moralna filozofija ima pri Prichardu pravzaprav paradoksalen status: že v spisu Does moral philo-
sophy rest on a mistake iz leta 1912, ko je vse »moralno« filozofiranje pravzaprav še pred njim, na-
mreč zatrjuje, da je na vprašanje, »zakaj moram ravnati tako in tako« in ne morda kako druga-
če, mogoče odgovoriti le v neposrednem soočenju s konkretno situacijo samo, ne pa z verbalnim
tehtanjem argumentov. Kar z drugimi besedami povedano seveda pomeni, da je moralna filozo-
fija odveč.
5 Osebna komunikacija (pismo z dne 16. VII. 1986).
6 Sir Isaiah Berlin, Austin and the Early Beginnings of Oxford Philosophy, v: Essays on J. L. Au-
stin, ur. Isaiah Berlin, Oxford 1973, 1–17.
