Page 29 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 29
Zagatnost performativnosti 27
gea, pa sta s Prichardom celo izmenjala nekaj pisem o naravi obljubljanja,
vendar se na žalost niso ohranila.7
Problem obljubljanja, ali natančneje »zavezanosti obljub i«, je bil Pri-
chardova obsesija, ki je močno vplivala na vse njegovo delo in pustila sled
v domala vseh njegovih delih. Najbolj zgoščeno ga je predstavil v članku
Zavezanost obljubi, napisanem leta 1940, kar nikakor ni nepomembna le-
tnica, če vemo, da je Austin razvil svojo prvo teorijo performativa v letih
1940–46 (in da je bil v obeh teorijah njegov ključni zgled prav »obljublja
nje«).
Zavezanost obljubi
Kaj je, po Prichardovem mnenju, torej obljubljanje?
»Nikoli, pravi, ne storimo nečesa, kar bi lahko opisali kot obljubljanje človeku
X, da bomo izvršili neko dejanje, če nekako ne pričakujemo, da bomo s tem,
ko bomo to storili, v X vzbudili pričakovanje, da bomo izvršili tudi dejanje.«8
To pričakovanje pa mora biti pričakovanje, ki ga vzbudimo na poseben
način, namreč z uporabo jezika.
Vendar pa je to preohlapna definicija. Vzemimo primer delodajalca, ki
pravi:
(4) Ne nameravam znižati plač,
ali pa
(5) Obljubljam, da ne bom znižal plač, če boste delali hitreje.
Pričakovanja, ki jih vzbudimo v obeh primerih, so različna. V primeru
(4) temeljijo na prepričanju, da je
a) delodajalec govoril iskreno
in
b) da ni verjetno, da bo spremenil svojo odločitev o tem. V primeru (5)
pa pričakovanja vsaj delno temeljijo na prepričanju, »da delodajalec meni,
da se je zavezal le z obljubo, pa naj z njo vzbuja pričakovanje ali ne /pouda-
ril I. Ž. Ž./«.9
7 J. O. Urmson, Austin’s Philosophy, v: Symposium on J. L. Austin, ur. K. T. Fann, London 1969,
22–23.
8 H. A. Prichard, The Obligation to Keep a Promise, v: Moral Obligation, Oxford 1965, 170 in
naslednje.
9 N. m.
gea, pa sta s Prichardom celo izmenjala nekaj pisem o naravi obljubljanja,
vendar se na žalost niso ohranila.7
Problem obljubljanja, ali natančneje »zavezanosti obljub i«, je bil Pri-
chardova obsesija, ki je močno vplivala na vse njegovo delo in pustila sled
v domala vseh njegovih delih. Najbolj zgoščeno ga je predstavil v članku
Zavezanost obljubi, napisanem leta 1940, kar nikakor ni nepomembna le-
tnica, če vemo, da je Austin razvil svojo prvo teorijo performativa v letih
1940–46 (in da je bil v obeh teorijah njegov ključni zgled prav »obljublja
nje«).
Zavezanost obljubi
Kaj je, po Prichardovem mnenju, torej obljubljanje?
»Nikoli, pravi, ne storimo nečesa, kar bi lahko opisali kot obljubljanje človeku
X, da bomo izvršili neko dejanje, če nekako ne pričakujemo, da bomo s tem,
ko bomo to storili, v X vzbudili pričakovanje, da bomo izvršili tudi dejanje.«8
To pričakovanje pa mora biti pričakovanje, ki ga vzbudimo na poseben
način, namreč z uporabo jezika.
Vendar pa je to preohlapna definicija. Vzemimo primer delodajalca, ki
pravi:
(4) Ne nameravam znižati plač,
ali pa
(5) Obljubljam, da ne bom znižal plač, če boste delali hitreje.
Pričakovanja, ki jih vzbudimo v obeh primerih, so različna. V primeru
(4) temeljijo na prepričanju, da je
a) delodajalec govoril iskreno
in
b) da ni verjetno, da bo spremenil svojo odločitev o tem. V primeru (5)
pa pričakovanja vsaj delno temeljijo na prepričanju, »da delodajalec meni,
da se je zavezal le z obljubo, pa naj z njo vzbuja pričakovanje ali ne /pouda-
ril I. Ž. Ž./«.9
7 J. O. Urmson, Austin’s Philosophy, v: Symposium on J. L. Austin, ur. K. T. Fann, London 1969,
22–23.
8 H. A. Prichard, The Obligation to Keep a Promise, v: Moral Obligation, Oxford 1965, 170 in
naslednje.
9 N. m.
