Page 32 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 32
Od performativa do govornih dejanj
»Družbena pogodba«
Vendar pa nam kaj kmalu postane jasno, nadaljuje Prichard, da tudi
za uresničitev vsaj zmerno obetavnih načrtov potrebujemo več. Za ugoto-
vitev, da je potrebno več, je dovolj, da se zavemo, da skoraj vse dejavnosti,
ki so pomembne za našo lastno dobrobit, zahtevajo tudi sodelovanje ne-
koga drugega, in da nato pretehtamo, kaj je potrebno, da bi bilo sodelova-
nje možno.
Potrebna pa je prav … uporaba jezika v najširšem pomenu besede …15
Da bi sodelovanje naredili za možno, Prichard predlaga naslednji po-
stopek: najprej si izberimo določen glas ali znamenje na papirju, ki bi ga
lahko uporabili v povezavi z izrazom za neko dejanje, nato pa se dogovori-
mo ali (si) obljubimo, da tega glasu ali znamenja ne bomo uporabili v pove-
zavi z izrazom za to dejanje, ne da bi se lotili dejanja samega. Če to storimo,
smo dosegli cilj, kajti če po tem uporabimo glas ali znamenje na tak način,
bomo vzpostavili obveznost izvršitve dejanja v skladu z našim splošnim do-
govorom ali obljubo.16
Zdi se, da je ta mitski postopek Prichardu potreben, če hoče ohraniti
pojem »moralne obveze« v odvisnosti od splošne obljube (da se bomo dr-
žali naših dogovorov).
Kajti »nemogoče je s katerim koli dejanjem preprosto ustvariti obvezo, to je,
le ustvariti jo in nič drugega. Če naj ustvarimo obvezo, lahko to storimo le tako, da
ustvarimo ali vzpostavimo nekaj drugega /poudaril I. Ž. Ž./.«17
Težava je le v tem, da so ta nekaj drugega spet določeni glasovi. Težava
pravim zato, ker Pricharda sili v naslednji sklep, ki se sklicuje na tisto, kar
naj bi ta sklep pravzaprav šele dokazal:
»In če se nam zdi nemogoče, da bi glasovi lahko porodili obvezo, razen če ne
mislimo, da smo že bili dali nekakšno obljubo o naši uporabi takšnih glasov,
potem moramo dopustiti, da, tako ali drugače, tako mislimo, in da je potem-
takem do takšne obljube moralo priti, čeprav smo jo, glede na naravo stvari, mora-
li dati nekako brez jezika /poudaril I. Ž. Ž./.«18
če se jaz zavežem, da ti – ko vidim, da mi izročaš banano – dam jabolko, se zavezujem, da ti bom
dal jabolko, če vidim, da mi ti izročaš banano.« Zapleteno, kajne?
15 N. m.
16 N. m.
17 N. m.
18 N. m.
»Družbena pogodba«
Vendar pa nam kaj kmalu postane jasno, nadaljuje Prichard, da tudi
za uresničitev vsaj zmerno obetavnih načrtov potrebujemo več. Za ugoto-
vitev, da je potrebno več, je dovolj, da se zavemo, da skoraj vse dejavnosti,
ki so pomembne za našo lastno dobrobit, zahtevajo tudi sodelovanje ne-
koga drugega, in da nato pretehtamo, kaj je potrebno, da bi bilo sodelova-
nje možno.
Potrebna pa je prav … uporaba jezika v najširšem pomenu besede …15
Da bi sodelovanje naredili za možno, Prichard predlaga naslednji po-
stopek: najprej si izberimo določen glas ali znamenje na papirju, ki bi ga
lahko uporabili v povezavi z izrazom za neko dejanje, nato pa se dogovori-
mo ali (si) obljubimo, da tega glasu ali znamenja ne bomo uporabili v pove-
zavi z izrazom za to dejanje, ne da bi se lotili dejanja samega. Če to storimo,
smo dosegli cilj, kajti če po tem uporabimo glas ali znamenje na tak način,
bomo vzpostavili obveznost izvršitve dejanja v skladu z našim splošnim do-
govorom ali obljubo.16
Zdi se, da je ta mitski postopek Prichardu potreben, če hoče ohraniti
pojem »moralne obveze« v odvisnosti od splošne obljube (da se bomo dr-
žali naših dogovorov).
Kajti »nemogoče je s katerim koli dejanjem preprosto ustvariti obvezo, to je,
le ustvariti jo in nič drugega. Če naj ustvarimo obvezo, lahko to storimo le tako, da
ustvarimo ali vzpostavimo nekaj drugega /poudaril I. Ž. Ž./.«17
Težava je le v tem, da so ta nekaj drugega spet določeni glasovi. Težava
pravim zato, ker Pricharda sili v naslednji sklep, ki se sklicuje na tisto, kar
naj bi ta sklep pravzaprav šele dokazal:
»In če se nam zdi nemogoče, da bi glasovi lahko porodili obvezo, razen če ne
mislimo, da smo že bili dali nekakšno obljubo o naši uporabi takšnih glasov,
potem moramo dopustiti, da, tako ali drugače, tako mislimo, in da je potem-
takem do takšne obljube moralo priti, čeprav smo jo, glede na naravo stvari, mora-
li dati nekako brez jezika /poudaril I. Ž. Ž./.«18
če se jaz zavežem, da ti – ko vidim, da mi izročaš banano – dam jabolko, se zavezujem, da ti bom
dal jabolko, če vidim, da mi ti izročaš banano.« Zapleteno, kajne?
15 N. m.
16 N. m.
17 N. m.
18 N. m.
