Page 26 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 26
Od performativa do govornih dejanj
bo podrobn eje govora v nadaljevanju). Če si ogledamo govorno dejanje, v
katerem izrečemo besede
(1) Bik vas bo napadel,
lahko v njem razločimo dve ravni. Če se omejimo zgolj na smisel in referen-
co izrazov, ki smo jih uporabili v izjavi, imamo opraviti z lokucijskim deja-
njem in na tej ravni lahko govorimo o resničnosti ali neresničnosti izjave,
prav kakor v primeru logikove propozicije.
Vendar pa lahko s tem, ko rečemo, da je na polju bik, prav tako izvrši-
mo različna ilokucijska dejanja, na primer zatrjujemo, opozarjamo ali ugi-
bamo, pač odvisno od okoliščin in načina, kako smo izjavo izrekli.
Vsako (popolno) govorno dejanje – dejanje, ki ga izvršimo v izrekanju
in z izrekanjem – ima torej obe razsežnosti: lokucijsko in ilokucijsko (per-
lokucijske razsežn osti se zaenkrat še ne bomo lotevali).
Vendar pa pravi performativ, pripominja Urmson, torej performativ iz-
virne teorije iz leta 1946, sploh ni govorno dejanje. Govor vključuje le na na-
čin, na katerega na primer izkazovanje časti vključuje priklon, torej pov-
sem konting entno.
Če – v grobem – razvrstimo človeška dejanja na:
1. naravna dejanja, ki bi jih lahko izvršili v svetu, kjer bi ne bilo pravil,
načel, zakonov ali konvencij: na primer hoja, prehranjevanje, tekanje, ska-
kanje in ubijanje;
2. dejanja, določena s pravili, ki vključujejo spoštovanje ali kršitev zako-
na, pravila ali konvencije, ki ji je delujoči zavezan kot subjekt: pojem umo-
ra, na primer, v primerjavi z naravnim dejanjem ubijanja vključuje še krši-
tev nekega zakona;
in
3. konvencionalna dejanja, ki jih lahko izvršimo le v skladu z nekim
pravilom, načelom ali konvencijo, vendar se od dejanj pod točko 2 razliku-
jejo po tem, da v primeru konvencionalnih dejanj nimamo opraviti s krši-
tvijo ustrezne konvencije, ker lahko le neustrezno delujemo – n a primer kr-
stimo ladjo, ne da bi imeli za to potrebno avtoriteto –, če torej upoštevamo
to klasifikacijo, lahko performative opredelimo kot podskupino popolnoma
konvencionalnih dejanj, ki jo določajo nejezikovne konvencije, vendar pa te
nejezikovne konvencije od nas zahtev ajo, da delujemo v skladu s posebnimi
jezikovnimi konvenc ijami.
bo podrobn eje govora v nadaljevanju). Če si ogledamo govorno dejanje, v
katerem izrečemo besede
(1) Bik vas bo napadel,
lahko v njem razločimo dve ravni. Če se omejimo zgolj na smisel in referen-
co izrazov, ki smo jih uporabili v izjavi, imamo opraviti z lokucijskim deja-
njem in na tej ravni lahko govorimo o resničnosti ali neresničnosti izjave,
prav kakor v primeru logikove propozicije.
Vendar pa lahko s tem, ko rečemo, da je na polju bik, prav tako izvrši-
mo različna ilokucijska dejanja, na primer zatrjujemo, opozarjamo ali ugi-
bamo, pač odvisno od okoliščin in načina, kako smo izjavo izrekli.
Vsako (popolno) govorno dejanje – dejanje, ki ga izvršimo v izrekanju
in z izrekanjem – ima torej obe razsežnosti: lokucijsko in ilokucijsko (per-
lokucijske razsežn osti se zaenkrat še ne bomo lotevali).
Vendar pa pravi performativ, pripominja Urmson, torej performativ iz-
virne teorije iz leta 1946, sploh ni govorno dejanje. Govor vključuje le na na-
čin, na katerega na primer izkazovanje časti vključuje priklon, torej pov-
sem konting entno.
Če – v grobem – razvrstimo človeška dejanja na:
1. naravna dejanja, ki bi jih lahko izvršili v svetu, kjer bi ne bilo pravil,
načel, zakonov ali konvencij: na primer hoja, prehranjevanje, tekanje, ska-
kanje in ubijanje;
2. dejanja, določena s pravili, ki vključujejo spoštovanje ali kršitev zako-
na, pravila ali konvencije, ki ji je delujoči zavezan kot subjekt: pojem umo-
ra, na primer, v primerjavi z naravnim dejanjem ubijanja vključuje še krši-
tev nekega zakona;
in
3. konvencionalna dejanja, ki jih lahko izvršimo le v skladu z nekim
pravilom, načelom ali konvencijo, vendar se od dejanj pod točko 2 razliku-
jejo po tem, da v primeru konvencionalnih dejanj nimamo opraviti s krši-
tvijo ustrezne konvencije, ker lahko le neustrezno delujemo – n a primer kr-
stimo ladjo, ne da bi imeli za to potrebno avtoriteto –, če torej upoštevamo
to klasifikacijo, lahko performative opredelimo kot podskupino popolnoma
konvencionalnih dejanj, ki jo določajo nejezikovne konvencije, vendar pa te
nejezikovne konvencije od nas zahtev ajo, da delujemo v skladu s posebnimi
jezikovnimi konvenc ijami.
