Page 35 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 35
Zagatnost performativnosti 33
3. vsakdo raje ravna v skladu z R, pod pogojem, da tako ravnajo tudi
drugi, ker S predstavlja koordinacijski problem, ravnanje v skladu z R pa
predstavlja koordinacijsko ravnotežje v S.
Koordinacijski problem je situacija, za razrešitev katere, oz. koordinacij-
sko ravnotežje, obstaja med udeleženci več različnih možnosti oz. predlo-
gov, konvencija pa sporazum o skupni, enotni rešitvi problema. Glede na
to, da je možnih rešitev več, bi bila izbrana rešitev lahko tudi drugačna, in
prav v tem je naš problem.
Bi lahko obljubili (prisegli, ukazali ...) še kako drugač e, na način, ki bi
bil, če naj uporabim Lewisov izraz, »pomembno drugačen, a bistveno ek-
vivalenten«?
Zagata je toliko večja, ker je Searle govorna dejanja opredelil kot pod-
ložna konstitutivnim in ne regulativnim pravilom.24 Kakšna je razlika med
konstitutivnimi in regulativnimi pravili?
V grobem bi lahko rekli, da so regulativna tista pravila, ki neko vede-
nje usmerjajo od zunaj in je vedenje samo od njih neodvisno, konstitutivna
pravila pa so določenemu vedenju notranja, ga tako rekoč vzpostavljajo in
ga brez njih ni. Primera, s katerima Searle ilustrira razliko, so na eni strani
pravila etikete (nekdo, ki se vede povsem drugače kot pravila etikete zahte-
vajo, bo pač veljal za neomikanega in neotesanega), na drugi pa, v različnih
teorijah jezika tako priljubljena, pravila šaha (pravila, kako premikamo ko-
nja ali trdnjavo, so igri notranja, konstitutivn a: ne moremo jih ne upošte-
vati, v nasprotnem primeru pač ne igramo več šaha, temveč nekaj povsem
drugega ali celo sploh nič).
Če pa so govorna dejanja podložna konstitutivnim pravilom (kakršna
koli že ta so), to z drugimi besedami pomeni, da niso konvencionalna, saj
je pogoj konvencionalnosti prav možnost izbire (pomembno) drugačnega,
a (bistveno) ekvivalentnega načina. Kar posredno potrjuje tudi ena od Au-
stinovih prvih opredelitev performativa: formulirati performativno izjavo
je izvršiti dejanje, ki bi ga komaj lahko – vsaj s takšno natančnostjo ne – iz-
vršili na drugačen način.
Prav gotovo težko obljubimo drugače, kot da (preprosto?) rečemo:
Obljubljam …, ali prisežemo drugače, kot da rečemo: Prisegam …; toda, ali
to velja za vse performative ?
Oglejmo si na kratko razvoj in transformacije Austinove teorije.
24 J. R. Searle, Speech Acts: an Essay in the Philosophy of Language, Cambridge 1969, 33 in na-
slednje.
3. vsakdo raje ravna v skladu z R, pod pogojem, da tako ravnajo tudi
drugi, ker S predstavlja koordinacijski problem, ravnanje v skladu z R pa
predstavlja koordinacijsko ravnotežje v S.
Koordinacijski problem je situacija, za razrešitev katere, oz. koordinacij-
sko ravnotežje, obstaja med udeleženci več različnih možnosti oz. predlo-
gov, konvencija pa sporazum o skupni, enotni rešitvi problema. Glede na
to, da je možnih rešitev več, bi bila izbrana rešitev lahko tudi drugačna, in
prav v tem je naš problem.
Bi lahko obljubili (prisegli, ukazali ...) še kako drugač e, na način, ki bi
bil, če naj uporabim Lewisov izraz, »pomembno drugačen, a bistveno ek-
vivalenten«?
Zagata je toliko večja, ker je Searle govorna dejanja opredelil kot pod-
ložna konstitutivnim in ne regulativnim pravilom.24 Kakšna je razlika med
konstitutivnimi in regulativnimi pravili?
V grobem bi lahko rekli, da so regulativna tista pravila, ki neko vede-
nje usmerjajo od zunaj in je vedenje samo od njih neodvisno, konstitutivna
pravila pa so določenemu vedenju notranja, ga tako rekoč vzpostavljajo in
ga brez njih ni. Primera, s katerima Searle ilustrira razliko, so na eni strani
pravila etikete (nekdo, ki se vede povsem drugače kot pravila etikete zahte-
vajo, bo pač veljal za neomikanega in neotesanega), na drugi pa, v različnih
teorijah jezika tako priljubljena, pravila šaha (pravila, kako premikamo ko-
nja ali trdnjavo, so igri notranja, konstitutivn a: ne moremo jih ne upošte-
vati, v nasprotnem primeru pač ne igramo več šaha, temveč nekaj povsem
drugega ali celo sploh nič).
Če pa so govorna dejanja podložna konstitutivnim pravilom (kakršna
koli že ta so), to z drugimi besedami pomeni, da niso konvencionalna, saj
je pogoj konvencionalnosti prav možnost izbire (pomembno) drugačnega,
a (bistveno) ekvivalentnega načina. Kar posredno potrjuje tudi ena od Au-
stinovih prvih opredelitev performativa: formulirati performativno izjavo
je izvršiti dejanje, ki bi ga komaj lahko – vsaj s takšno natančnostjo ne – iz-
vršili na drugačen način.
Prav gotovo težko obljubimo drugače, kot da (preprosto?) rečemo:
Obljubljam …, ali prisežemo drugače, kot da rečemo: Prisegam …; toda, ali
to velja za vse performative ?
Oglejmo si na kratko razvoj in transformacije Austinove teorije.
24 J. R. Searle, Speech Acts: an Essay in the Philosophy of Language, Cambridge 1969, 33 in na-
slednje.
