Page 27 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 27
Zagatnost performativnosti 25
Vse dokler ostajam pri izrazih tipa Nameravam storiti …, pravi Austin
v Other Minds, je to na neki način le moja stvar: jaz vem, da nekaj name-
ravam storiti oz. bom storil, ali bo moj sogovorec to sprejel kot zadostno
zagotovilo za svoje ravnanje, pa je odvisno, na primer, od njegove presoje
mojih (z)možnosti in sposobnosti, da to storim.
Takoj ko pa uporabim (performativni) Obljubljam, da …, pa je upravi-
čen in dolžan ravnati, kot da bom obljubljeno tudi dejansko storil, ne glede
na njegovo (poprejšnjo) presojo mojih sposobnosti in (z)možnosti.
Reči obljubljam, glede na nameravam, pomeni prestopiti neki prag, reči
obljubljam je družbeno priznana formula, s katero se zavežem k izvršitvi
nekega dejanja, in če je sogovorec kot take ne sprejme, na neki način posta-
vi pod vprašaj moje mesto v družbeni vezi.
To, kar razlikuje izvirno performativno teorijo, kakor je bila formuli-
rana v Other Minds, od teorije govornih dejanj, razvite v How to Do Things
with Words, naj bi bila prav ritualna, formulaična izvršitev dejanja v ustre-
znih okoliščin ah.
Tako imenovani performativni prefiks, torej glagol, ki ga v 1. osebi
ednine, sedanjika, pov. naklona, tvor. načina postavimo pred določeno
propozicijo, je le nalepka, ki nam pove, kakšno ilokucijsko moč ima oz. naj
bi imela izjava, in to neodvisno od situacije, v kateri je bila izrečena. Po dru-
gi strani pa je pravi performativ (performativ prve teorije) neposredno odvi-
sen od situacije in z njo določen, kar pomeni, da ga lahko izrečemo le v do-
ločeni situaciji, na določen način, in da ga – zelo pogosto – lahko izreče le
določena oseba.
Če znam, na primer, reči po turško:
(2) Opozarjam vas, da bo bik vsak hip napadel,
potem Turke lahko opozorim, da bo bik vsak hip napadel. Če pa znam reči
po turško:
(3) To ladjo imenujem (za) Queen Elizabeth,
to še ne pomeni, da vem, kako v Turčiji krstijo ladje; morda – povsem hi-
potetično – jih krstijo na povsem drugačen način. Morda obstajajo celo
konvencije, po katerih je Turkom v turščini nevljudno, nezakonito ali celo
bogokletno reči tudi (2), a če bi tako storili, bi bilo – po Urmsonovem mne-
nju – to vseeno svarilo.
Vse dokler ostajam pri izrazih tipa Nameravam storiti …, pravi Austin
v Other Minds, je to na neki način le moja stvar: jaz vem, da nekaj name-
ravam storiti oz. bom storil, ali bo moj sogovorec to sprejel kot zadostno
zagotovilo za svoje ravnanje, pa je odvisno, na primer, od njegove presoje
mojih (z)možnosti in sposobnosti, da to storim.
Takoj ko pa uporabim (performativni) Obljubljam, da …, pa je upravi-
čen in dolžan ravnati, kot da bom obljubljeno tudi dejansko storil, ne glede
na njegovo (poprejšnjo) presojo mojih sposobnosti in (z)možnosti.
Reči obljubljam, glede na nameravam, pomeni prestopiti neki prag, reči
obljubljam je družbeno priznana formula, s katero se zavežem k izvršitvi
nekega dejanja, in če je sogovorec kot take ne sprejme, na neki način posta-
vi pod vprašaj moje mesto v družbeni vezi.
To, kar razlikuje izvirno performativno teorijo, kakor je bila formuli-
rana v Other Minds, od teorije govornih dejanj, razvite v How to Do Things
with Words, naj bi bila prav ritualna, formulaična izvršitev dejanja v ustre-
znih okoliščin ah.
Tako imenovani performativni prefiks, torej glagol, ki ga v 1. osebi
ednine, sedanjika, pov. naklona, tvor. načina postavimo pred določeno
propozicijo, je le nalepka, ki nam pove, kakšno ilokucijsko moč ima oz. naj
bi imela izjava, in to neodvisno od situacije, v kateri je bila izrečena. Po dru-
gi strani pa je pravi performativ (performativ prve teorije) neposredno odvi-
sen od situacije in z njo določen, kar pomeni, da ga lahko izrečemo le v do-
ločeni situaciji, na določen način, in da ga – zelo pogosto – lahko izreče le
določena oseba.
Če znam, na primer, reči po turško:
(2) Opozarjam vas, da bo bik vsak hip napadel,
potem Turke lahko opozorim, da bo bik vsak hip napadel. Če pa znam reči
po turško:
(3) To ladjo imenujem (za) Queen Elizabeth,
to še ne pomeni, da vem, kako v Turčiji krstijo ladje; morda – povsem hi-
potetično – jih krstijo na povsem drugačen način. Morda obstajajo celo
konvencije, po katerih je Turkom v turščini nevljudno, nezakonito ali celo
bogokletno reči tudi (2), a če bi tako storili, bi bilo – po Urmsonovem mne-
nju – to vseeno svarilo.
