Page 33 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 33
Zagatnost performativnosti 31
Po Prichardovem mnenju se tej »rešitvi« lahko ognemo le, če pozna-
mo pomen glasov »obljuba«; v tem primeru »Obljubljam …« ne potrebu-
je poprejšnje, splošnejše obljube.
Vendar pa je takšna pomožna rešitev neuporabna, kajti, spomnimo se,
pravi problem je razumeti, zakaj mislimo, da se bomo s tem, ko izustimo glas
»obljubljam«, zavezali izvršitvi dejanja.
Odgovor na to vprašanje pa že poznamo: predhodno smo dali neka-
kšno splošnejšo obljubo, čeprav brez jezika in ne da bi o tem kaj vedeli.
Tako smo ujeti v začarani krog dveh neustreznih odgovorov, ki se sklicuje-
ta drug na drugega: če hočemo razložiti, zakaj »določeni glasovi« pripelje-
jo do določene obveze, moramo predpostaviti, da je obstajal neki poprejšnji
dogovor (da se bomo držali naših dogovorov).
Edini način, da se temu splošnemu dogovoru izognemo, je poznavanje
pomena izrečenih glasov. Prav v tem pa je sploh problem, namreč, kako je
sploh mogoče, da nekateri glasovi porajajo določeno moralno obvezo?
Na to vprašanje seveda lahko odgovorimo le, če predp ostavimo, da je
prišlo do nekakšnega predhodnega splošnega dogovora …
In tako dalje in tako naprej.
Položaj močno spominja na zgodbo, ki jo je nekoč povedal Austin, da
bi z njo ponazoril preokupacije moralne filozofije:
Jones odhaja na dolgo potovanje skozi puščavo. Ima dva sovražnika, A in
B. A zahrbtno napolni Jonesovo čutarico s smrtonosnim strupom. Mimo pri-
de B in, ne da bi vedel za A -jevo ostudno dejanje, čutarico prelukn ja. Jones
odkoraka v puščavo s svojo predrto čutaro in umre od žeje. Vprašanje: Kdo je
ubil Jonesa, A ali B?19
Austin je hotel presekati začarani krog odgovarjanja na to vprašanje,
njegovo prvo teorijo performativa pa imamo lahko prav za odgovor na Pri-
chardovo vprašanje. Naj ga še enkrat parafraziramo: Zakaj mislimo, da se
bomo s tem, da izustimo neki glas, zavezali tudi izvršitvi dejanja?
Zato, odgovarja Austin, ker obstaja ritual, da v ustreznih okoliščinah iz-
rečem ustrezno formulo.
In ko v takšnih okoliščinah izustim oz. izrečem, na primer, »glas«
»obljubljam«, se s tem zato zavezujem, da bom izvršil tudi dejanje (ki ga
obljubljam), ker je družbeno sprejeto, da je to način, na katerega naj bo de-
janje izvršeno, in ne zato, ker sem poprej nekako obljubil, da določenih gla-
sov v določenih okoliščinah ne bom izrekal.
19 G. Pitcher, Austin: a personal memoir, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973, 20.
Po Prichardovem mnenju se tej »rešitvi« lahko ognemo le, če pozna-
mo pomen glasov »obljuba«; v tem primeru »Obljubljam …« ne potrebu-
je poprejšnje, splošnejše obljube.
Vendar pa je takšna pomožna rešitev neuporabna, kajti, spomnimo se,
pravi problem je razumeti, zakaj mislimo, da se bomo s tem, ko izustimo glas
»obljubljam«, zavezali izvršitvi dejanja.
Odgovor na to vprašanje pa že poznamo: predhodno smo dali neka-
kšno splošnejšo obljubo, čeprav brez jezika in ne da bi o tem kaj vedeli.
Tako smo ujeti v začarani krog dveh neustreznih odgovorov, ki se sklicuje-
ta drug na drugega: če hočemo razložiti, zakaj »določeni glasovi« pripelje-
jo do določene obveze, moramo predpostaviti, da je obstajal neki poprejšnji
dogovor (da se bomo držali naših dogovorov).
Edini način, da se temu splošnemu dogovoru izognemo, je poznavanje
pomena izrečenih glasov. Prav v tem pa je sploh problem, namreč, kako je
sploh mogoče, da nekateri glasovi porajajo določeno moralno obvezo?
Na to vprašanje seveda lahko odgovorimo le, če predp ostavimo, da je
prišlo do nekakšnega predhodnega splošnega dogovora …
In tako dalje in tako naprej.
Položaj močno spominja na zgodbo, ki jo je nekoč povedal Austin, da
bi z njo ponazoril preokupacije moralne filozofije:
Jones odhaja na dolgo potovanje skozi puščavo. Ima dva sovražnika, A in
B. A zahrbtno napolni Jonesovo čutarico s smrtonosnim strupom. Mimo pri-
de B in, ne da bi vedel za A -jevo ostudno dejanje, čutarico prelukn ja. Jones
odkoraka v puščavo s svojo predrto čutaro in umre od žeje. Vprašanje: Kdo je
ubil Jonesa, A ali B?19
Austin je hotel presekati začarani krog odgovarjanja na to vprašanje,
njegovo prvo teorijo performativa pa imamo lahko prav za odgovor na Pri-
chardovo vprašanje. Naj ga še enkrat parafraziramo: Zakaj mislimo, da se
bomo s tem, da izustimo neki glas, zavezali tudi izvršitvi dejanja?
Zato, odgovarja Austin, ker obstaja ritual, da v ustreznih okoliščinah iz-
rečem ustrezno formulo.
In ko v takšnih okoliščinah izustim oz. izrečem, na primer, »glas«
»obljubljam«, se s tem zato zavezujem, da bom izvršil tudi dejanje (ki ga
obljubljam), ker je družbeno sprejeto, da je to način, na katerega naj bo de-
janje izvršeno, in ne zato, ker sem poprej nekako obljubil, da določenih gla-
sov v določenih okoliščinah ne bom izrekal.
19 G. Pitcher, Austin: a personal memoir, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973, 20.
