Page 148 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 148
Od performativa do govornih dejanj
te, ni, izraženo je s to obliko le trajanje, ki ga mora biti seveda enkrat konec, ka-
ker vsega človeškega na tem svetu, pa ga more biti konec tudi s preterganjem
brez doveršenja /poudaril I. Ž. Ž./.«68
Formulacija pogojev performativnosti
Izvršitev v performativu imenovanega dejanja je torej odvisna od name-
re za to odgovorne osebe. Zaradi pomembnosti razdelimo to trditev na dva
dela: »zveršenost«, pravi Škrabec, je odvisna:
1. od intencije
in
2. od za to pooblaščenega spovednika.
Škrabec s tem proizvede še dva od štirih pogojev uspešne performativ-
nosti: avtoreferencialnost (izrek glagola izvrši dejanje, ki ga glagol imenuje)
že pozna, zdaj pa postavi še:
ad 1) pogoj, ki zahteva, da izjavljalec danega performativnega glagola v
glagolu imenovano dejanje tudi res namerava izvršiti (pogoj, ki je nekakšna
»otroška bolezen« performativne teorije in ga je nemogoče kontrolirati);
ad 2) pogoj, ki določa, da lahko neko v performativnem glagolu imeno-
vano dejanje izvrši le določena oseba, v določenih okoliščinah.
Pa tudi na četrti pogoj ni bilo treba dolgo čakati. Sicer ga je v polemiki
s Peruškom že omenil Pintar, Škrabec pa ga v 7. in 9. zvezku XXVIII. te-
čaja še teoretsko izpili:
»V teh in drugih primerih /navaja jih celo stran, na primer: Jas tebi zahvalim
oh milostivni Oča!, Oča, v tvoje roke preporočim jas mojo dušo, itn.; I. Ž.
Ž./ čuti naše ljudstvo gotovo trenotnost dejanja, ki je z izreko dotične besede
zveršeno. Prav se izraža torej z doveršnim glagolom, in ker zverši dejanje ta, ki iz-
govori besedo, mora biti glagol v 1. osebi sedanjika, in sicer navadno v edinstvenem šte-
vilu, le v pesmih, kjer jih poje več v enem duhu v moštvenem. Tretja oseba more le v izje-
mnih primerih nadomestiti pervo /poudaril I. Ž. Ž./.«69
In še zlasti:
»Vzemimo keteri koli jezik, nemščino, latinščino … Če pravim, resno seveda:
,ich schwőre,, ,juro,, je efekt te besede zveršena prisega; praesens, ki sem ga ra-
bil, torej ,effectivum,. Če pa pravim: ,du schwőrst,, ,jurast,, ali ,er schwőrt,, ,ju-
rat,, nista prisegla s to besedo ne ti, ne on, ta moja beseda nima nobenega efek-
68 N. m.
69 Cvetje …, XXVIII. tečaj, 7. zvezek, Gorica 1911.
te, ni, izraženo je s to obliko le trajanje, ki ga mora biti seveda enkrat konec, ka-
ker vsega človeškega na tem svetu, pa ga more biti konec tudi s preterganjem
brez doveršenja /poudaril I. Ž. Ž./.«68
Formulacija pogojev performativnosti
Izvršitev v performativu imenovanega dejanja je torej odvisna od name-
re za to odgovorne osebe. Zaradi pomembnosti razdelimo to trditev na dva
dela: »zveršenost«, pravi Škrabec, je odvisna:
1. od intencije
in
2. od za to pooblaščenega spovednika.
Škrabec s tem proizvede še dva od štirih pogojev uspešne performativ-
nosti: avtoreferencialnost (izrek glagola izvrši dejanje, ki ga glagol imenuje)
že pozna, zdaj pa postavi še:
ad 1) pogoj, ki zahteva, da izjavljalec danega performativnega glagola v
glagolu imenovano dejanje tudi res namerava izvršiti (pogoj, ki je nekakšna
»otroška bolezen« performativne teorije in ga je nemogoče kontrolirati);
ad 2) pogoj, ki določa, da lahko neko v performativnem glagolu imeno-
vano dejanje izvrši le določena oseba, v določenih okoliščinah.
Pa tudi na četrti pogoj ni bilo treba dolgo čakati. Sicer ga je v polemiki
s Peruškom že omenil Pintar, Škrabec pa ga v 7. in 9. zvezku XXVIII. te-
čaja še teoretsko izpili:
»V teh in drugih primerih /navaja jih celo stran, na primer: Jas tebi zahvalim
oh milostivni Oča!, Oča, v tvoje roke preporočim jas mojo dušo, itn.; I. Ž.
Ž./ čuti naše ljudstvo gotovo trenotnost dejanja, ki je z izreko dotične besede
zveršeno. Prav se izraža torej z doveršnim glagolom, in ker zverši dejanje ta, ki iz-
govori besedo, mora biti glagol v 1. osebi sedanjika, in sicer navadno v edinstvenem šte-
vilu, le v pesmih, kjer jih poje več v enem duhu v moštvenem. Tretja oseba more le v izje-
mnih primerih nadomestiti pervo /poudaril I. Ž. Ž./.«69
In še zlasti:
»Vzemimo keteri koli jezik, nemščino, latinščino … Če pravim, resno seveda:
,ich schwőre,, ,juro,, je efekt te besede zveršena prisega; praesens, ki sem ga ra-
bil, torej ,effectivum,. Če pa pravim: ,du schwőrst,, ,jurast,, ali ,er schwőrt,, ,ju-
rat,, nista prisegla s to besedo ne ti, ne on, ta moja beseda nima nobenega efek-
68 N. m.
69 Cvetje …, XXVIII. tečaj, 7. zvezek, Gorica 1911.
